Zoran Milošević je odet v dolgo puhasto bundo hodil skozi snežinke od mariborske občine proti avtobusni postaji in se oziral po stavbah. »Ni se veliko spremenilo,« je rekel. V Mariboru je živel štirinajst let. Potem so ga za enaindvajset let izgnali.
Leta 1978 se je iz Beograda priselil kot uslužbenec podjetja, ki je po vsej Jugoslaviji popravljalo dvigala. »Tu je bilo veliko dvigal,« je zakrožil z roko. »In Maribor mi je bil všeč. V Jugoslaviji se ni dalo delati, veljal ni noben dogovor. V Sloveniji pa je bila višja kultura.« Tu je spoznal ženo, Slovenko. Rodila sta se jima hčerka in sin.
Osemdeseta so minila in decembra 1990 je prišel plebiscit. »Glasoval sem za,« je odločen. Pred tem, aprila 1990, je glasoval tudi za predsednika republike. »Izbral sem Milana Kučana,« se spominja. Edina stvar, ki je Milošević v Sloveniji ni izbral, je državljanstvo. Srb po rodu je imel v Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in to bi v svobodnem, demokratičnem svetu moralo zadostovati. Tudi Avstrijcem in Angležem, ki so stalno živeli v Sloveniji, ni tedaj nihče rekel, naj zamenjajo državljanstvo. Komu bi kaj takšnega padlo na pamet?
Izkazalo se je, da je oblasti padlo na pamet še nekaj mnogo hujšega.
»Zakaj!?« »Ti že veš, zakaj!«
»V letih od 1986 do 1992 sem večkrat za daljši čas potoval v Beograd, kjer so me zdravili, ker sem imel poškodovan hrbet,« se spominja. Februarja 1992 je ponovno odšel na pregled, a ko se je naslednji mesec hotel vrniti, ga v Dolgi vasi niso več spustili čez mejo.
»Zakaj!?« je vprašal obmejnega policista. »Ti že veš, zakaj!« mu je siknil v obraz.
Vrnil se je v Beograd, žena pa je iz Maribora pisala pismo Igorju Bavčarju. Odgovora ni dobila. Ministrstvo za notranje zadeve je 26. februarja 1992 pod Bavčarjevim vodstvom tajno izbrisalo 25.671 državljanov nekdanje Jugoslavije. Angleže in Avstrijce so pustili pri miru. Bavčar ni nikoli povedal, zakaj.
V Beogradu je Milošević od UNHCR dobil begunsko izkaznico, na kateri je pisalo, da je »begunec iz Slovenije«. Potem je izvedel, da je v Slovenijo mogoče priti prek Avstrije. Njegov potni list je bil še veljaven. »Madžarom je bilo vseeno, Avstrijci pa so že tedaj slutili, kaj je Slovenija naredila, in zato na Šentilju slovenski policisti niso delali težav. Če bi izbrisane vračali v Avstrijo in bi se tam morali z njimi ukvarjati, pa bi lahko nastal mednarodni problem,« pravi Milošević.
Tako mu je uspelo priti nazaj v Maribor. »Stopil sem v stanovanje. Ko sta me otroka zagledala, sta se me oklenila vsak okoli ene noge. Prisesala sta se name kot pajka. Nista me več hotela spustiti.« Utrujeni gospod se zagleda v mizo in molči. V očeh se mu nabirajo solze. Na dan, ko smo govorili z njim, je hčerko videl prvič po enaindvajsetih letih. »Tako je zrasla. Ampak obraz ima še isti,« je rekel.
Sina je prvič videl nekaj dni prej. Oba sta šla z njim na mariborsko občino, da bi pričala v postopku, s katerim si skuša Milošević povrniti status. »Kdo je ta oseba?« je vprašala uradnica, ki je zasliševala. »To je moj oče,« sta odgovorila.
Miloševića so prvič zasliševali leta 1992. V domače stanovanje so ga prišli policisti iskat nekaj dni za tem, ko se je vrnil prek Šentilja. Kako so izvedeli, kje je? Kako so ga lahko na tem naslovu sploh iskali, če so ga z njega izbrisali?
»Črna lista,« pravi Milošević. »Bil sem na črni listi.«
Slovenija je bila leta 1992 divji zahod, ki so mu vladali lokalni policijski šerifi. Miloševiću so med zaslišanjem očitali, da je bil serviser dvigal le za krinko. »Obtožili so me, da sem oficir Kosa, kontraobveščevalne službe,« se je prijel za glavo. Črna lista je bil tajni seznam – po različnih podatkih – dvestotih do sedemstotih »ovadenih« ljudi, ki jih je bilo treba odstraniti iz države. Obstoj tega »čarovniškega« seznama je v svojem doktoratu o izbrisu potrdila dr. Neža Kogovšek Šalamon. Pravi, da je šlo za »totalitarna dejanja nacionalistične ideologije«.
»Rekel sem jim, naj mi sodijo, če sem česa kriv,« se spominja Milošević. Niso mu sodili, ampak so ga naložili v kombi in odvrgli čez madžarsko mejo.
Kafkovska sodba
V Beogradu je Milošević dve desetletji živel kot duh. Uničen, obubožan, v neogrevanem stanovanju brez elektrike. Žena se je od njega ločila, ker ni zdržala pritiska. Otroka je komaj še kdaj priklical na telefon. »Vse, kar sem prestal, sem prestal za to, da bi ju še kdaj videl,« je rekel. »Sicer ne bi zdržal.«
Zdaj skuša z njuno pomočjo in s pomočjo zakona, ki ga je leta 2010 napisala ministrica Katarina Kresal, ponovno pridobiti status stalnega prebivalca Republike Slovenije.
Vendar, opozarjajo zastopniki izbrisanih, je ta zakon skrajno restriktiven. »Za vrnitev v Slovenijo postavlja povsem absurdne, ne le z ustavo, ampak tudi s pametjo sprte pogoje,« je včeraj v imenu društva izbrisanih DIPS opozoril pravnik Matevž Krivic. Zakon med drugim izbrisanim nalaga, naj dokažejo, da so se skušali vrniti. Ko je to nekaj let po deportaciji skušal storiti Milošević in je za to pridobil celo vstopni vizum s podpisom veleposlanika, so mu na meji rekli, da mu lahko vizum podpiše sam Milan Kučan, pa ga ne bodo spustili čez. DIPS je včeraj na ustavno sodišče vložil zahtevo za oceno ustavnosti zakona. Pravijo, da iz poprave krivic izključuje 15.000 izbrisanih, ki so bili prisiljeni oditi.
Milošević bo – če mu bo na mariborski občini uspelo dokazati, kaj se mu je zgodilo – letos dočakal odškodninsko shemo. Ta mora biti v skladu s strasbourško sodbo uzakonjena do konca junija. Država jo, ob ogorčenju zagovornikov izbrisanih, sicer ponovno pripravlja v tajnosti. Osnutek so razkrili šele na dan, ko so ga že poslali na prvo preverjanje v Strasbourg. Vmes se bo morala Slovenija dogovoriti tudi s šesterico izbrisanih, ki je sprožila sodbo v Strasbourgu. V četrtek bo zadnji dan za odločitev vlade, koliko odškodnine jim ponuditi. Kar se bodo dogovorili, bo merodajno za vse izbrisane. A tudi s šesterico, četudi je do junija le še nekaj mesecev, ni stopil v stik še nihče od oblastnikov. Je pa Janševa vlada že dvakrat povsem zamenjala sestavo komisije, ki pripravlja »rešitve« za izbrisane.
Na enaindvajseto obletnico izbrisa ostaja odprto tudi vprašanje, kaj se bo zgodilo s tistimi izbrisanimi, ki jim je slovensko vrhovno sodišče jeseni – ne glede na izid v Strasbourgu – že odreklo odškodnine, ker da so njihovi zahtevki zastarali.
Milošević, ki mu je država (skoraj) uničila življenje, kaotično situacijo vidi jasno. »Odškodnina mora biti,« je rekel. »Ampak ne zame. Dobiti jo morata otroka. Njima so vzeli očeta.«
