Marolta je ljubljansko okrajno sodišče obsodilo na štirimesečno pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let za neupravičeno osebno preiskavo, ki jo je zagrešil kot uradna oseba. Po prepričanju sodišča je namreč s preiskavo telefona policistke Vanje W. slednji kratil pravico do zasebnosti.
Nekdanji komandir viških policistov se je pritožil na višje sodišče, ki je sodbo nižje stopnje potrdilo. Ovreči jo je skušal še z izrednim pravnim sredstvom na vrhovnem sodišču, kamor je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. A so se tudi vrhovni sodniki strinjali, da Maroltu ni bila kršena pravica do obrambe in da sodišči prve in druge stopnje nista kršili ustavnih določil o enakem varstvu pravic in pravnih jamstev v kazenskem postopku.
Po smrti zdravnika Saše Baričeviča, ki so ga na njegovem domu na Oražnovi ulici v Ljubljani raztrgali njegovi bulmastifi, je Marolt od nadrejenih dobil nalogo, naj ugotovi, kdo je na kraju dogodka fotografiral njegovo truplo, fotografija pa je v nekaj dneh zakrožila po spletu.
Že višje sodišče je ugotovilo, da je Marolt prebrskal telefon policistke brez njene vnaprejšnje pisne privolitve in brez odredbe preiskovalnega sodnika, in to kljub njeni zahtevi, naj ji ga vrne. S takim ravnanjem je kršil njeno pravico do zasebnosti, saj telefon v današnjih časih sodi med osebne predmete, z nadaljnjim pregledovanjem njegove vsebine pa je kršil ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti, piše Delo.
Policistka sicer zaradi ravnanja svojega takratnega nadrejenega Marolta v civilni tožbi od države terja 7000 evrov odškodnine zaradi kršenja zasebnosti.
