Še letos bi lahko na vseh blagajnah železniških postaj v Mestni občini Ljubljana vozovnico za vlak kupili s kartico urbana, tisti, ki se v prestolnico vozijo z vlakom, pa bi lahko mesečno vozovnico za Ljubljanski potniški promet (LPP) kupili hkrati z mesečno vozovnico za vlak. Tako so na Slovenskih železnicah (SŽ) napovedovali pred dvema letoma, vendar še danes o kombinirani (abonentski) vozovnici, ki bi lahko veljala tudi v Celju in Mariboru, ni ne duha ne sluha.
»S tehničnega stališča za povezavo teh sistemov ni ovir, seveda pa bi bilo zato treba postaviti celovit sistem enakih standardov v javnem potniškem prometu. Prvi korak je enotna cena za dijake in študente, ki je bila vpeljana z letošnjim šolskim letom, razvoj pa gre v smeri enotne vozovnice,« je pojasnil Marko Tancar iz službe za organizacijsko komuniciranje SŽ. Po več informacij o projektu so nas usmerili na ministrstvo za infrastrukturo in prostor, kjer razvijajo enotno vozovnico, tam pa so nas poslali nazaj na SŽ.
Stalno prelaganje uvedbe enotne kartice
So pa zato bili bolj zgovorni v društvu za sonaravni razvoj Focus. Katarina Otrin, vodja programa mobilnost, je povedala, da na enotno vozovnico čakajo že nekaj let, saj ministrstvo projekt vedno znova prelaga, po njenih zadnjih informacijah na leto 2013 oziroma 2014. »Tako je dejal zadnji minister, zdaj pa čakamo premik iz govoric v prakso,« je dejala Otrinova. Želi si več posluha tako na ministrstvu kot na Slovenskih železnicah, predvsem da bi se kdaj odzvali na povabilo za sodelovanje na okroglih mizah, kjer bi jim imeli možnost predlagati, kako ljudem približati vožnjo z vlakom.
Ena od možnosti za uporabnikom prijaznejši nakup vozovnic je denimo plačevanje posameznih voženj z brezkontaktno kartico, ki jih SŽ zdaj izdajajo le za mesečne, polletne in letne vozovnice. Omenjene kartice namreč omogočajo tudi plačevanje posameznih voženj po sistemu vrednostne kartice urbana, vendar ga SŽ ne želijo vzpostaviti, ker bi po njihovem s tem preobremenili sprevodnike, pa čeprav bi ti kartico odčitali po enakem sistemu, kot jo imetnikom mesečnih vozovnic. »Posebno v konicah na krajših razdaljah zaradi velikega števila potnikov ne bi mogli dosledno nadzirati porabe na teh karticah, kar bi pomenilo tudi manj transportnih prihodkov,« je pojasnil Tancar. Bojan Vihar, predsednik sindikata sprevodnikov, pa meni, da je vse odvisno od tega, kako bi deloval sistem. »Pri zdajšnjem sistemu bi bilo kar nerodno, še posebno v gneči, ker bi moral vsak potnik posebej povedati, kje je vstopil in kam gre,« je dejal Vihar, ki se mu zato zdi primernejše odčitavanje vrednostnih kartic na avtomatu ob vstopu na vlak, podobno kot na mestnih avtobusih.
Davek na zamujanje
Katarina Otrin dodaja, da bi veliko naredili tudi že samo s postavitvijo terminalov za nakup vozovnice na poti do vlaka, v Ljubljani denimo v železniškem podhodu. Glavna blagajna je namreč za tistega, ki se mu mudi na vlak, precej oddaljena, tista v podhodu pa ni vedno odprta. Tako so potniki, ki na postajo prihitijo v zadnjem trenutku, postavljeni pred odločitev, ali bodo počakali na naslednji vlak, ki bo v njihovo smer najverjetneje odpeljal šele čez kako uro, ali pa bodo vozovnico kupili na vlaku in zanjo doplačali »davek na zamujanje« v višini 2,5 evra.
Tudi ta je očitno posledica skrbi vodstva SŽ, da sprevodniki ne bi bili tako obremenjeni. »S tem predvsem skušamo spodbujati potnike k pravočasnemu nakupu vozovnice na postajah, saj tako razbremenimo sprevodnike, ki so poleg prodaje in kontrole vozovnic odgovorni tudi za varnost potnikov,« pravijo v vodstvu SŽ, medtem ko v sindikatu sprevodnikov priznavajo, da jih prodaja vozovnic na vlaku – morda tudi zaradi visokega doplačila – ne obremenjuje, saj je takih primerov zelo malo. To potrjujejo tudi prihodki od zaračunanih dodatkov, ki se jih je lani v celem letu na vseh progah SŽ nabralo za 55.750 evrov. Na vprašanje, čemu jih namenijo, je Tancar odvrnil, da so ta sredstva »del transportnih prihodkov, enako kot sredstva od prodaje vozovnic in drugih dodatkov«.
