Čeprav je zadnja pokojninska reforma v veljavi šele slabo leto dni, se iz tujine že vse od njene uveljavitve vrstijo pozivi k ostrejšim ukrepom. EU, OECD in Mednarodni denarni sklad v svojih priporočilih od Slovenije pričakujejo nadaljnje ukrepe za zvišanje upokojitvene starosti, in sicer vzpostavitev avtomatičnega mehanizma, s katerim bi bila upokojitvena starost vezana na podaljševanje pričakovane življenjske dobe. Poleg tega priporočajo čimprejšnjo izenačitev upokojitvene starosti za moške in ženske, dodatno zmanjšanje možnosti za zgodnjo upokojitev, več finančnih spodbud za podaljševanje delovne dobe in vnovičen razmislek o usklajevanju rasti pokojnin, kjer naj bi dali večji poudarek inflaciji.
Na ministrstvu za delo pravijo, da je Slovenija večino priporočil z zadnjo reformo že izpolnila. Upokojitveno starost ob vsaj 15 letih zavarovalne dobe je zvišala, tako za moške kot za ženske, na 65 let, pri čemer se bodo resda pogoji za oba spola postopoma izenačili šele med letoma 2016 in 2020. Zgodnje upokojitve naj bi omejili z višjimi malusi, rast pokojnin pa s formulo, po kateri se po novem pokojnine usklajujejo v višini 60 odstotkov rasti plač in 40 odstotkov v višini rasti inflacije.
V vladi ob tem priznavajo, da jim med pogajanji (menda zaradi pomanjkanja časa) ni uspelo uvesti avtomatičnega mehanizma za dvigovanje upokojitvene starosti v skladu s podaljšanjem življenjske dobe, pri čemer pa zagotavljajo, da bo ta ukrep »del nadaljnje sistemske reforme v prihodnosti«.
Učinek manjši od pričakovanega
Vlada je ob sprejetju nove pokojninske zakonodaje (pa tudi v poznejšem zagovoru Bruslju) zagotovila, da bo reforma omogočila vzdržno rast javnofinančnih odhodkov za pokojnine najmanj do leta 2020 in da bodo dodatni ukrepi potrebni šele po tem obdobju. S tem se strinja tudi Tine Stanovnik z ljubljanske ekonomske fakultete. »Reforma bo prinašala pozitivne učinke še vsaj deset let, zato je hitenje z novo reformo popolnoma nepotrebno,« pravi Stanovnik, ki meni, da so opozorila najverjetneje plod neobveščenosti in nesposobnosti tujih institucij.
Na ministrstvu za delo dosedanjega finančnega učinka reforme še ne poznajo, ocenjujejo pa, da ta že daje rezultate. Med drugim je bilo, pravijo, od začetka leta do konca avgusta na ZPIZ vloženih 40 odstotkov manj zahtevkov za uveljavitev pravic kot v enakem obdobju lani. Kljub temu pa na ministrstvu menijo, da je bil napovedani »Vizjakov« prihranek (ta je ob sprejemanju nove pokojninske zakonodaje napovedal, da bo reforma letos prinesla 153 milijonov evrov prihranka, prihodnje leto pa 220 milijonov evrov) nekoliko »prenapihnjen«.
Posebna delovna skupina bo po besedah ministrice za delo Anje Kopač Mrak oddala poročilo o učinkih reforme do marca 2014, takoj zatem pa naj bi se o prihodnjih ukrepih začel širši civilni dialog. Čeprav pomembnejši popravki prihodnje leto skoraj zagotovo še ne bodo sprejeti, pa je po mnenju Kopač-Mrakove nujno, da začnemo čim prej razmišljati o tem, kako vidimo pokojninski in invalidski sistem po letu 2020. V zvezi s tem naj bi vlada prihodnje leto dokončala dokument, v katerem po letu 2020 načrtuje uvedbo samodejnih mehanizmov prilagajanja upokojitvene starosti, uvedbo obveznega drugega pokojninskega stebra in vpeljavo točkovnega sistema.
Samodejno usklajevanje
Tako imenovane avtomatične mehanizme prilagajanja upokojitvene starosti, ki samodejno zvišujejo upokojitveno starost v skladu z daljšanjem pričakovane življenjske dobe, demografskimi spremembami ter drugimi gospodarskimi merili in merili trga dela, je v začetku leta 2011 v sklopu spodbujanja ukrepov EU za celovit odziv na krizo predlagala evropska komisija. Pri tem je naletela na silovit odpor evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO), ki je marca 2011 zapisal, da bi morali tako pomembne odločitve, kot je upokojitvena starost, po široki javni razpravi in v socialnem dialogu sprejemati parlamenti, ne pa računalniki.
Avtomatično usklajevanje upokojitvene starosti s pričakovano življenjsko dobo so že uvedli v Grčiji, kjer so ob izenačitvi upokojitvene starosti za oba spola na 65 let določili, da se bosta vsake tri leta najnižja in zakonsko določena upokojitvena starost prilagajali spremembam pričakovane življenjske dobe. Samodejni mehanizmi uravnavanja upokojitvene starosti pa so sicer v veljavi tudi v državah s sistemom NDC oziroma tako imenovanimi individualnimi pokojninskimi računi (na Poljskem, Švedskem, v Latviji, Italiji...).
V tem sistemu, ki ga je v začetni fazi predvidevala že Svetlikova reforma, zanj pa so se ogrevali tudi v SDS, je višina posameznikove pokojnine odvisna od višine vplačanih prispevkov, trajanja vplačevanja in pričakovane preostale življenjske dobe posameznikove generacije ob njegovi upokojitvi. V primeru nižje rasti plač, nižjega razmerja med aktivnimi in upokojenimi prebivalci ali daljše pričakovane življenjske dobe se indeksacija avtomatično prilagodi novim razmeram. Za ta sistem je sicer značilna boljša preglednost, saj ima vsak posameznik ves čas na voljo informacijo o vrednosti vplačanih sredstev na svojem navideznem računu in višini pričakovane pokojnine, obenem pa po mnenju njegovih nasprotnikov pomeni tudi odpravo sedanje medgeneracijske solidarnosti.
Naslednja novost, ki jo pripravlja vlada, je tako imenovani točkovni sistem, ki ga imajo med drugim v Nemčiji, Franciji, na Slovaškem, Hrvaškem, v Bolgariji, Romuniji in v baltskih državah. V tem sistemu se višina pokojnin izračuna na osnovi točk. Vrednost pokojninske točke posameznika odraža njegovo razmerje do povprečne plače v državi, število točk, ki so lahko omejene navzgor in navzdol, pa je odvisno od dolžine zavarovalnega obdobja. Po Stanovnikovem mnenju bi točkovni sistem omogočil bolj enostavno in pregledno usklajevanje pokojnin, obenem pa zagotovil večjo enakopravnost med starimi in novimi upokojenci.
Ker postaja vse bolj jasno, da pokojnina iz prispevkov ne bo več mogla zagotoviti dostojnih pokojnin, načrtuje vlada tudi uvedbo obveznega drugega pokojninskega stebra. Tega je sicer v zadnjih letih uvedla večina evropskih držav, pri čemer sta med »tranzicijskimi« državami izjemi le Slovenija in Češka.
Ob pripravi nove reforme so seveda možne tudi nekatere rešitve, ki jih je predvidevala že »Svetlikova« reforma. Ta je v primerjavi z »Vizjakovo« med drugim predvidevala podaljšanje pokojninske dobe na 41 let za ženske in 43 let za moške (ob dopolnjenih zgolj 58 oziroma 60 letih starosti) ter bistveno daljše obdobje za izračun pokojninske osnove – namesto 24 kar 30 let, iz katerih bi se izločila tri najmanj ugodna leta.
