Ali je dve uri dela v splošno korist v zameno za en dan zapora res odgovarjajoča zamenjava? Tako se sprašuje javnost predvsem po tem, ko so za takšno prestajanje kazni zaprosili nekdanja veleposlanica Nataša Vodušek, ki jo je sodišče obsodilo na enoletno zaporno kazen zaradi povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, in večina obsojenih v aferi Čista lopata s Hildo Tovšak vred. Prav o prošnjah Ivana Zidarja, Dušana Črnigoja in njunih soobsojencev iz afere Čista lopata za alternativno prestajanje odmerjene zaporne kazni je včeraj odločilo ljubljansko okrožno sodišče, vendar še ni znano, ali bodo morali obsojenci za rešetke ali ne. Sodišče o tem javnosti namreč ne more obvestiti, dokler niso seznanjene stranke.
A poleg omenjenih bi bili družbenokoristni radi tudi številni drugi obsojenci, zato morajo na prosto mesto za takšen način prestajanja kazni čakati nekaj mesecev, celo do pol leta, čeprav je mreža organizacij, ki jih sprejemajo, prepredena po vsej državi.
Snovalce zakona je vodila sodna praksa
Pobuda »en dan zapora za dve uri dela« je prišla, kot so nam zatrdili na ministrstvu za pravosodje, iz sodne prakse. Podobno ureditev poznajo tudi v tujini. V Švici lahko obsojeni na pol leta zapora en dan nadomesti s štirimi urami družbenokoristnega dela. Na Finskem obsojenemu na pogojno kazen več kot eno leto naložijo delo v korist skupnosti v obsegu 20 do 90 ur. To se lahko nadomesti s prestajanjem kazni v zaporu od 4 do 90 dni. V nekaterih državah pa število ur družbenokoristnega dela glede na vse okoliščine dejanja in storilca določa od primera do primera kar sodišče samo.
A snovalce slovenske zakonodaje je poleg sodne prakse v alternativno prestajanje kazni vodila tudi čezmerna zasedenost zaporov in cena oskrbnega dne. Zapori so bili na primer v letu 2009 zasedeni v povprečju 129-odstotno, posamezni pa celo več kot 200-odstotno. To davkoplačevalce precej stane, saj je strošek oskrbnega dne v zaporu lani znašal 69 evrov na obsojenca.
Sanjava ideja o odpravi kaznovanja
Preživeti dan v zaporu je težje kot dve uri delati v splošno korist, zaradi česar bi lahko enačenje ene in druge kazni razumeli kot nepravično. A upokojeni svetovalec vlade za obravnavo obsojencev Franc Mlinarič gleda na vprašanje pravičnosti zamenjave enega dneva zapora za dve uri dela z več vidikov. »Najbolj pravično bi seveda bilo, da bi obsojenec popravil škodo, ki jo je zagrešil s kaznivim dejanjem, a to se vedno ne da. Zato je treba biti racionalen. Človek se z družbenokoristnim delom odkupi za svoja dejanja in s tem sebi in družbi bolj koristi, kot bi ji s prestajanjem kazni v zaporu.« Po Mlinaričevih besedah je agresija do storilcev kaznivih dejanj običajen družbeni pojav, a opozarja, da ne sme prevladati.
Takšno prestajanje kazni je koristnejše od zaporne, tako za obsojenca kot za družbo, je prepričan penolog dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo na ljubljanski pravni fakulteti. Za človeka, ki ni nevaren okolici, bi bilo namreč škodljivo, če bi ga iztrgali iz socialnega okolja in mu pretrgali socialne stike. Storilec je povezan z družino, s svojim okoljem, hodi v službo, ob tem pa naredi še nekaj koristnega za družbo.
Nasprotnik splošnega povečevanja deleža alternativnih kazni je dr. Rok Svetlič s koprske fakultete za humanistične študije. Alternativno prestajanje kazni bi bilo po njegovem mogoče le izjemoma, ko je že dejanje samo storilcu zadostna kazen, na primer povzročitelju prometne nesreče. »Toda v teh primerih se mi še vedno zdi bolj primerna pogojna obsodba. Prisilno delo ljudi za pridobitev neke koristi je v nasprotju s temeljno maksimo razsvetljenske morale, ki zahteva, da človeka nikoli ne uporabljamo (le) kot sredstvo za neko korist.«
Nasprotnik splošnega povečevanja deleža alternativnih kazni dr. Rok Svetlič s koprske fakultete za humanistične študije je prepričan, da bo alternativno prestajanje kazni zlorabljeno za nadaljevanje uničevanje kazenskega sistema. Pri nas se je po njegovem prijela »sanjava ideja o odpravi kaznovanja«, s katero so se ostale države znale spoprijeti. »Delež pogojnih obsodb vztrajno raste, zdaj jih je že okoli 80 odstotkov. Če še za preostalih 20 odstotkov začnemo uporabljati alternativne sankcije, se bodo tudi storilci zelo resnih deliktov kazni izognili z nekaj brkljanja po mestnih gredicah.« Vendar Petrovec opozarja, da se z delom v družbeno korist ne da odslužiti vseh kaznivih dejanj. Prav tako mora sodišče skrbno pregledati vse okoliščine obsojenca, preden mu naloži kazen v takšni obliki. »Nekoga, ki ima težave z agresijo, ne bodo potiskali med druge ljudi,« je prepričan Petrovec.
Namen mora biti jasen
Visoka cena oskrbnega dne za rešetkami za Svetliča ni zadosten argument za zamenjavo zaporne kazni za alternativno. »Pri alternativnih oblikah sankcij si roko podajo trije sicer povsem različni interesi. Politiki je nenačelnost po godu, saj s s tem izogne stroškom, ki so povezani s prestajanjem kazni. Povprečnemu človeku, ki je vselej malce maščevalno nastrojen, bo delo obsojencev všeč, saj si pod tem zmotno predstavljajo težaško pokoro. In naposled bo tako imenovana stroka v ideji videla dobrodošlo zmanjševanje 'represije'. Zato je koncept alternativnega prestajanja kazni v našem okolju tvegan.«
V domove za starejše, bolnišnice, varstveno-delovne centre, karitas...
Morda dve uri dela namesto dneva zapora ni najbolj pravična zamenjava, a je po mnenju mag. Darje Kuzmanič Korva iz Skupnosti centrov za socialno delo v trenutnih razmerah edina možna. Prošenj za takšno prestajanje kazni je ogromno, možnosti pa malo. Nadomestno kazen obsojencu uredijo v domačem centru za socialno delo – lani so centri uredili več kot 4000 nadomestnih kazni. Centri in njihovi koordinatorji skrbijo za to, da človeka glede na znanja in zmožnosti usmerijo v ustrezno izvajalsko organizacijo. Med njimi so na primer domovi za starejše, bolnišnice, varstveno-delovni centri, karitas, župnišča.
A ker so alternativne kazni vse pogostejše, se centri soočajo z zaostanki. »Veliko ljudi ostaja v redni službi in želijo družbeno koristno delo opravljali le ob koncu tedna in takšnih organizacij je izjemno malo. « V domu starejših Na Fari v Prevaljah vsako leto medse sprejmejo nekaj takšnih obsojencev, letos so pri njih delo v splošno korist opravljali že štirje, pripoveduje direktorica doma Stanka Vauh. »Pomagajo urejati okolico, delajo v pralnici in podobno. Imeli smo tudi že osebo, ki je prvotno delala v zdravstvu, tako da se je pridružila ekipi negovalk.« Slabih izkušenj z njimi večinoma niso imeli. »Zaplete se le pri bolj problematičnih osebah, ki jih v okolju poznajo kot take,« pravi Kuzmanič-Korvova. Obsojencem, ki so znani po težavah z alkoholom ali po kakih drugih težavah, težje najdejo organizacijo, v kateri lahko odslužijo svojo kazen, a najdejo jo. Če človek na takšno delo zamuja, izostaja ali povzroča težave, pa o tem center za socialno delo obvesti sodišče, ki določi drugačno kazen, a takšnih primerov je po besedah Kuzmanič-Korvove zelo malo. In kakšne učinke je imelo takšno delo v okolju omenjenega doma za starejše? »Izključno dobre,« pravi Vauhova. Pomoč so potrebovali, dodatnih stroškov s tem niso imeli, zadovoljni pa so bili tudi obsojenci, ki so se pri njih dobro vključili v delovno okolje.
