Cene za oskrbo s pitno vodo, odvajanje odpadnih voda in njihovo čiščenje so od občine do občine sila različne. Stroški za gospodinjstva se glede na to, kje živite, lahko razlikujejo tudi za nekaj desetkrat. Tokrat smo se v Dnevniku lotili teh cen, v prihodnjih dneh pa bomo pogledali še, kakšne so razlike v cenah za pogrebne stroške, parkiranje, javni promet, odvoz odpadkov, ogrevanje in tako skušali ugotoviti, kje pri nas je najdražje živeti.
Država že desetletje in več skuša neuspešno regulirati cene komunalnih storitev. Sprva so bile cene enotne, nato so se razdelile na fiksni del (omrežnina) in variabilni del (glede na dejansko porabo). A ker je bilo časa za dvig in uskladitev cen, preden je vlada le-te spet zamrznila, sila malo, nekatere občine še vedno zaračunavajo po starem. Tudi zato je razlik še več. Konec lanskega leta je vlada sprostila cene za komunalne storitve in občinam in komunalnim podjetjem dala proste roke, da cene dvignejo v skladu z dvigom stroškov. A ker so nekatere občine oziroma komunalna podjetja pri tem močno pretiravali in očitno želeli pokriti izgube iz minulih let, je vlada kmalu za tem dvig cen omejila na največ 30 odstotkov. Marsikje zdaj sploh ne vedo, kako bodo letos obračunavali komunalne storitve.
Absurd: pri čiščenju vode tudi 4600-odstotna razlika
Naredili smo pregled cen komunalnih storitev za mestne občine. Podatke smo pridobili od odgovornih v posameznih komunalnih podjetjih ali pa javno dostopne cene dobili na njihovih spletnih straneh. Gre seveda za cene, ki so veljale do konca lanskega leta. Odgovorni na posameznih komunalnih podjetjih so nam odgovarjali, da bodisi v bližnji prihodnosti ne načrtujejo dviga cen ali pa novih cen občinski sveti še niso potrdili. »Na vaše vprašanje glede spremembe cen, kdaj in za koliko se bodo spremenile, pa je nemogoče odgovoriti, ker je še preveč odprtih vprašanj glede same uredbe,« pa je prav tako pogosto pojasnilo odgovornih iz komunalnih podjetij.
Cena komunalnih storitev je sestavljena iz cene za oskrbo s pitno vodo (omrežnina in vodarina), za odvajanje odpadnih voda in za čiščenje le-teh z vsemi taksami in okoljskimi dajatvami. Tam, kjer nimajo čistilne naprave (recimo Nova Gorica), ne zaračunavajo čiščenja, pač pa ustrezno okoljsko dajatev. Za analizo smo vzeli povprečno štiričlansko gospodinjstvo, ki uporablja priključek DN20 in na mesec porabi 16 kubičnih metrov vode. Analiza cen v mestnih občinah je pokazala, da imajo daleč najnižje zneske na položnicah na Ptuju, kjer tako referenčno gospodinjstvo plačuje manj kot 20 evrov na mesec. Dvakrat toliko plačujejo v Mariboru (predvsem na račun dragega čiščenja) in Novi Gorici, kjer so cene najvišje. V preostalih mestnih občinah se skupna končna cena giblje med 30 in 37 evri.
Še mnogo večje pa so razlike, če bi delali pregled cen med vsemi slovenskimi občinami. Zelo temeljito analizo cen je lani naredilo podjetje LM-Veritas iz Ljubljane in prišlo do šokantnih ugotovitev. »Že pri omrežnini, kjer je povprečje 1,8 evra na mesec, je najnižja 0,6 evra, najvišja pa 3,8. Tam, kjer imajo še vedno enotne cene za oskrbo s pitno vodo, je najvišja cena petkrat višja od najnižje. Pri odpadnih vodah govorimo celo o 23-kratniku med najnižjo in najvišjo ceno, pri čiščenju pa je tam, kjer še veljajo enotne cene, ta količnik kar 46!« je opozoril Marko Lozej, ki je bil soavtor omenjene analize.
Ponekod višje cene razumljive
Zakaj take razlike? Objektivno zato, ker so tudi stroški komunalnih storitev različni. Razumljivo je, da so cene v hribovitih predelih zaradi višjih stroškov višje, v ravninah Prekmurja ali Podravja pa nižje, razlike pa se pojavljajo še zaradi razlik pri dostopnosti do vode in kvalitete vode. Drugi razlog je že manj objektiven. »Nekatere občine so v letu 2010 v kratkem času, ko so bile cene odmrznjene, uspele z dvigom cen in prilagoditvijo na nov pravilnik, druge ne. Zadnja leta se je ogromno vlagalo v okolje, dvigovali so se stroški za investicije in vzdrževanje. Logično je, da bi se morale dvigovati tudi cene,« je pojasnil Marko Lozej. A se niso, zato je trenutno, ko je vlada cene najprej sprostila, nato pa omejila, precej zmede. »Verjetno bo kar držalo, da bodo tisti, ki so objektivno dvignili pod 30 odstotkov, cene ohranili, tisti, ki so dvignili preveč, pa jih bodo spustili na 30-odstotno povišanje. To je začasna, ne pa najbolj strokovna rešitev,« je potrdil Lozej. Ampak ali to potem ne pomeni, da komunale oziroma občine lahko kar po svoje dvigujejo cene? Kdo jih lahko sploh nadzira, da jih ne bi preveč napihnili? »Rad bi poudaril, da prenizke (nestroškovne) cene niso pravične, saj izgubo komunalnih podjetij prek subvencij iz občinskih proračunov ne nazadnje plačajo vsi občani. Bolj pravično je, da so cene realne in da vsak plača, kolikor porabi. Strinjam pa se, da je ključno vprašanje nadzor. Na tem področju imamo v Sloveniji velik problem, saj kontrole cen pravzaprav ni. Občine same tega ne znajo, komunalna podjetja imajo svoje interese, zato bi bilo smiselno najti revizorja na državni ravni,« je še ocenil Marko Lozej.
