Spustiš honorar ter delaš ob petkih in svetkih

Kriza zdesetkala naročnike

Prva sitnost je nestalen pritok naročil, katerega posledica so neredni prilivi. Kot pravi Janja Vidmar, ki svojo dejavnost opravlja kot samostojna podjetnica, ji je v zadnjih dveh letih promet upadel za polovico. »Vsak izdan račun je obred, vsak plačan račun je praznik.« Večkrat nagrajena in izjemno brana mladinska avtorica, ki je svobodnjakinja od leta 2005, pravi, da boj za preživetje še nikoli ni bil tako mesarsko klanje. Da naročilo sploh dobiš, najprej spustiš višino honorarja ter delaš vikende in praznike, hvaležen za to možnost, pojasnjuje.

Po drugi strani Katerina Mirović kot uveljavljena kuratorka, producentka in urednica ni odvisna od naročil, ampak od tega, koliko projektov si zastavi in koliko sredstev pridobi za njih. »Ker odločbe pridejo pozno, prva sredstva pa še pozneje, prvi honorar običajno dobim šele v drugi polovici leta. Honorar pa je odvisen od sredstev in uspešnosti izvedbe projekta. Svoja osebna sredstva večkrat tudi zalagam za projekte.« Podobno se godi pesniku in esejistu Urošu Zupanu, ki si mora svoje »projekte« prav tako vsakič znova izmisliti. V tem vidi bistveno razliko med ustvarjalcem in redno zaposlenim. »Vedno delam, vedno sem v stanju pripravljenosti, praktično nikoli se ne izklopim, vedno razmišljam, kaj bom pisal, iz česa bom kaj naredil.« Eno leto je dela več, drugo manj, pravi tudi prevajalka in vodja festivala Pranger Urška P. Černe. »Finančne posledice so takšne, da si je treba napraviti letno zalogo za suhe mesece in celo leta. Tega so me hitro naučili starejši kolegice in kolegi ter izkušnje.«

Samozaposleni so dobro vajeni tudi zamujanja plačil kot posledice tega, da tudi naročnike v kulturnem sektorju vse pogosteje pesti nelikvidnost. Uroša Zupana sicer bolj kot neredna plačila vznemirja višina honorarjev. »Izplačila so mizerna in žaljiva.« Za objavo daljšega besedila v časopisu dobi tudi samo sto evrov bruto. Ključna posledica vse manjših honorarjev je seveda ta, da mora toliko več pisati. Jim delo torej sploh omogoča dostojno preživetje? Katerina Mirović pravi, da, tudi če z njim zasluži dovolj za preživetje, za ta znesek dela nekajkrat več kot nekdo zaposlen v javni upravi. »Poleg tega moraš biti 'multitasking', saj se moraš spoznati na nenehno spreminjajočo se zakonodajo, moraš si priskrbeti naročila, opremo, prostor za delo.«

Izklop je nemogoč, bolezen vedno za vogalom

Delo konec tedna je nekaj običajnega, daljši počitek pa je za samozaposlenega tako rekoč nemogoč v nasprotju z umetniki, zaposlenimi v javnih zavodih, ki si lahko omislijo »sobotno leto«, namenjeno strokovnemu izpopolnjevanju in počitku. »Ni nečesa, kar bi lahko imenoval dopust, kot si to predstavljajo redno zaposleni. Tudi če greš na dopust, se ne izklopiš, si v pripravljenosti in še tam pišeš ali pa delaš načrte, skiciraš, pišeš osnutke ali pa vsaj obsedeno bereš, kar je priprava na pisanje,« pravi Uroš Zupan, med drugim prejemnik nagrade Prešernovega sklada in Jenkove nagrade.

Porodniška je na srečo že mimo, plačane bolniške in dopusta pa ne pozna, pravi Janja Vidmar. Samozaposleni lahko po veljavni zakonodaji nadomestilo prihodkov zaradi bolezni pridobijo šele po 30. dnevu bolezni, torej so do njega upravičeni skorajda le v primeru težjih bolezni. »Bolezen ignoriram, dokler se da. Za zdaj je še v mejah vzdržnosti,« pravi Katerina Mirović, ki ugotavlja, da se z umetnostjo ne bi mogla ukvarjati, če ne bi živela v družinski nepremičnini, torej če bi morala plačevati najemnino za stanovanje. »Kvaliteta mojega življenja in tudi umetniška produkcija nista odvisni samo od javnih sofinancerjev, pač pa tudi od mojih staršev in njihove podpore.« Enako je od pomoči družine v primeru bolezni odvisen Uroš Zupan. »Zanašaš se na pomoč partnerja ali pa staršev, če so še živi. Pa čeprav si star 50 let.« Prejemnica Sovretove nagrade za prevajalske dosežke Urška P. Černe je imela v desetih letih statusa bolniško enkrat, zaradi hospitalizacije. »To pomeni, da sem v devetih letih in enajstih mesecih sofinancirala druge zaposlene in upokojence.«

Prestrezanje bobkov od raje

»Če kak dan zamudiš s plačilom prispevkov, ti že blokirajo račun,« odgovarja Janja Vidmar na vprašanje, kako poravnava obveznosti do države. Prispevki, akontacija dohodnine in računovodski servis jo stanejo v povprečju med 500 in 600 evri na mesec, k čemur je nato treba prišteti še druge službene stroške, dodatno zavarovanje, dolgove, položnice in hrano. »Davčna, ki je nesposobna iztisniti drek iz bogatih, prestreza bobke od raje,« pravi o visokih davčnih bremenitvah samozaposlenih.

Ker zaradi nerednih prihodkov letni zaslužki samozaposlenih močno variirajo, so jim pogosto naložene nesorazmerne davčne obveznosti. Urška P. Černe je lani prejela visoko plačilo za dveletni projekt, zaradi česar letos plačuje visoko dohodnino, dvignila pa se ji je tudi stopnja socialnih prispevkov, ki si jih mora zaradi tega doplačevati. Na približno 350 evrov, ki jih zanjo plača ministrstvo za kulturo, sama plača še 180 evrov, čeprav so njeni dohodki letos bistveno nižji od lanskih. Prav socialni prispevki, ki jih najkvalitetnejšim ustvarjalcem plača ministrstvo za kulturo, so tisto edino, kar dela status privlačen in predvsem vzdržen, se strinjajo sogovorniki.

Lepotni popravki ne bodo dovolj

Pozitivne spremembe statusa so redke, četudi ministrstvu za kulturo ni mogoče očitati, da se ne bi trudilo za vsaj minimalne korekcije, ki ne terjajo večjih medresorskih »bitk«. A zdi se, da na vsako pozitivno pride kakšna negativna. Nazadnje je po samozaposlenih udarila nova davčna zakonodaja, ki za večji del teh pomeni plačevanje višje dohodnine kot prej. Samozaposleni se zato strinjajo, da majhni popravki niso več dovolj in da je status potreben celovitega reformiranja, ki bo seveda terjalo več politične volje in pogajalske spretnosti na ministrstvu. Samozaposleni mora pridobiti status delavca, vsakokratni naročnik pa status delodajalca, na kratko povzema bistvo »reforme« statusa Urška P. Černe.

Samozaposlene, ki že dlje časa opozarjajo na potrebo po vključitvi samozaposlenih kulturnikov in novinarjev v delovno zakonodajo, podpirajo tudi sindikati. Mirsad Begić, predsednik SUKI, Sindikalne konference samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in informiranja, ki deluje v okviru sindikata Glosa, ne vidi razloga, zakaj samozaposleni, ki ne zaposlujejo nikogar drugega, ne bi imeli enakih pravic kot drugi delavci. »Denimo pravice do varnega in zdravega delovnega okolja, do bolniškega nadomestila, do 'polnega zavetja' zavoda za zaposlovanje, do inšpektorskega in sodnega varstva. Pravice in obveznosti, ki izhajajo iz dela, je treba med zaposlenimi delavci in samozaposlenimi, ki ne zaposlujejo nikogar drugega razen sebe, zbližati,« je prepričan.