Papež Frančišek nekdanjemu nunciju v Sloveniji, 78-letnemu španskemu kardinalu Santosu Abrilu y Castellóju, kot kaže, zelo zaupa, saj ga je 15. januarja imenoval za člana komisije kardinalov, ki igra ključno vlogo v papeževih prizadevanjih po očiščenju vatikanske banke, osumljene pranja denarja in drugih nepravilnosti. Komisijo kardinalov za nadzor nad IOR (Inštitutom za verske dejavnosti), bolj znanim kot vatikanska banka, je papež Frančišek kadrovsko prenovil samo enajst mesecev po imenovanju. Iz nje je predčasno umaknil štiri člane, med njimi tudi nekdanjega državnega sekretarja Tarcisia Bertoneja. Komisijo zdaj poleg Castellója sestavljajo ugledna imena: dunajski nadškof Christoph Schönborn, torontski nadškof Thomas Christopher Collins, predsednik papeškega sveta za medverski dialog Jean-Louis Tauran in papeževa desna roka, državni sekretar Pietro Parolin; vsi so imenovani za obdobje petih let.
Komisija deluje kot vez med papežem in upravnim odborom banke, ki mu načeluje Nemec Ernst von Freyberg. Italijanski organi delovanje banke še vedno preiskujejo, Moneyval, evropski nadzorni organ, ki deluje v okviru EU, pa je decembra ugotovil, da je Vatikan sicer sprejel nekatere pomembne reformne ukrepe, še vedno pa naj ne bi odpravili tveganja, ki zadeva možnosti za pranje denarja.
Koliko je nuncij vedel
Imenovanje nekdanjega slovenskega nuncija na tako pomembno mesto je mnoge poznavalce cerkvenih dogajanj presenetilo. Castelló je namreč v Sloveniji služboval od leta 2003 do 2011, se pravi v času, ko so se v Cerkvi na Slovenskem in v Rimu sprejemale ključne kadrovske in finančne odločitve, tesno povezane z gospodarskim bankrotom mariborske nadškofije. Mnogi se zato sprašujejo, zakaj ni Rim preprečil nepravilnosti pri finančnem poslovanju mariborske nadškofije, na primer transakcij velikih vsot brez poprejšnje odobritve Svetega sedeža, ali pa vsaj prej ukrepal.
Spomnimo: leta 2003 je bila v Mariboru sprejeta strategija, po kateri se je (nad)škofija podala na finančne trge, kar se je pozneje v krizi izkazalo za zelo tvegano odločitev. Leta 2005 pa je dozorela odločitev nadškofije oziroma njenega gospodarskega sveta o prevzemu večinskega dela v holdingu Zvon ena, kar je po mnenju mnogih zakoličilo pot v propad. Nuncij je za te in druge odločitve Maribora vedel ali pa bi vsaj moral vedeti; na sedežu nadškofije ga je bilo navsezadnje velikokrat videti. To je bil tudi čas kadrovskih rošad v Cerkvi na Slovenskem. Mariborski pomožni škof dr. Anton Stres, ki se je moral lani skupaj z mariborskim nadškofom Turnškom po ukazu Rima predčasno posloviti od svoje funkcije, je leta 2006 napredoval v škofa novoustanovljene celjske škofije, leta 2009 se je vrnil kot nadškofov pomočnik v Maribor in bil nato konec leta imenovan za ljubljanskega nadškofa. Umakniti sta se morala tudi mariborski nadškof Franc Kramberger in bivši ljubljanski nadškof Alojz Uran, ki je moral celo v tujino. Cerkveno kazen – umik v avstrijski samostan Šentpavel – si je prislužil tudi nekdanji škofijski ekonom Mirko Krašovec.
Bo Castelló vplival na izbor novih nadškofov?
Apostolski nuncij je kot vez med Rimom in Ljubljano zagotovo sodeloval pri kadrovskih odločitvah, o dogajanju v Mariboru pa je bil (ali bi moral biti) vsaj dobro obveščen. Mnogi duhovniki in cerkveni laiki zato menijo, da je za mariborski finančni polom vsaj delno soodgovoren. Če bi bil Rim o tem bolje obveščen, je slišati zlasti iz laiških cerkvenih krogov, bi vatikanski nadzorniki lahko prej posredovali in morda preprečili najhujše. Kot kaže, je mariborska zgodba še bolj zapletena, kot je bilo mogoče domnevati doslej. Znova se odpira zlasti vprašanje, koliko je nuncij o dogajanju v Mariboru vedel in zakaj ni (bolj) učinkovito posredoval. Spomnimo še na poročanje italijanskega novinarja Emiliana Fittipaldija oktobra lani, in sicer, da je vatikanska banka za reševanje nadškofije iz dobička za leto 2012 namenila 40 milijonov evrov Mariboru, 12 milijonov evrov pa za italijansko škofijo Terni. To naj bi storila na posebno prošnjo samega papeža Frančiška. Novico so na mariborski nadškofiji odločno zanikali.
Zaupanje, ki ga je deležen kardinal Castelló, ki je od aprila 2012 član treh kongregacij – za škofe, za svetnike in za evangelizacijo – bo morda igralo vlogo tudi pri papeževi izbiri novih nadškofov. Nekateri poznavalci po tej novici iz Rima pripisujejo precejšnje možnosti za napredovanje v ljubljanskega nadškofa tudi Castellójevemu dobremu prijatelju v Sloveniji – cerkvenemu zgodovinarju in profesorju na Teološki fakulteti v Ljubljani dr. Bogdanu Kolarju.
