V skladu s pričakovanji je državni zbor včeraj sprejel sporni noveli zakonov o sodiščih in o sodniški službi, pri čemer med poslanci ni bilo zaznati resnih pomislekov v zvezi z novelama, čeprav so iz vrst pravosodja ves čas prihajala opozorila, da sta premalo dodelani in v nekaterih delih povsem neprimerni. Kakšni sta končni besedili novel, ki so ju na pravosodnem ministrstvu vse od lanskega poletja, ko so o načrtovanih spremembah obvestili tudi javnost, ves čas spreminjali, pa v pravosodju ne ve nihče – kar je samo po sebi precej nazoren podatek.
Najbolj bode v oči dejstvo, da se stanje v sodstvu zadnja leta opazno izboljšuje, sodni zaostanki pa se skrajšujejo. Zato se mnogi sprašujejo, čemu so sploh namenjene zdaj sprejete spremembe in ali si oblast dejansko želi neodvisno in učinkovito sodstvo, kar odgovorni s pravosodnim ministrom Senkom Pličaničem na čelu navajajo kot ključni razlog za sprejem obeh novel. V njihovo dobronamernost v sodstvu že dolgo ne verjame nihče več, zato ne čudi informacija, ki smo jo včeraj dobili pri enem vidnejših predstavnikov sodstva (ki pa v tem primeru ni želel biti imenovan), da bodo namreč sodniki skoraj zagotovo zahtevali presojo ustavnega sodišča glede obeh novel.
Sodniki ne bodo slepo in poslušno sprejemali sprememb
Po zagotovilih ministrstva za pravosodje bo sicer novela zakona o sodiščih prinesla večjo samostojnost sodni veji oblasti, saj se z ministrstva in sodnega sveta na vrhovno sodišče prenašajo pristojnosti, kot so določanje števila sodniških in drugih delovnih mest, ugotavljanje in analiziranje učinkovitosti in uspešnosti sodišč ter podobno. Eno najbolj spornih določil v včeraj sprejeti noveli pa je zagotovo povezano z uvajanjem nadzorne službe sodišč s sedežem na pravosodnem ministrstvu, s katero naj bi povečali predvsem nadzor nad sodno upravo.
Prav uvajanje službe za nadzor organizacije poslovanja sodišč bi lahko bilo po mnenju Slovenskega sodniškega društva ustavno sporno, predsednica društva Janja Roblek pa je že večkrat opozorila, da lahko tak nadzor pripelje tudi do zanimanja za dogajanje v konkretnih sodnih spisih. Poleg tega je imela tako urejen nadzor v EU zgolj Bolgarija, pa še tam so ga morali ukiniti, na poskus uvajanja te službe na Madžarskem pa so se z opozorilom takoj odzvali v Bruslju. Po mnenju Roblekove je glede zunanjega nadzora sodišč premalo varovalk, sodniško društvo pa je tudi zaradi spornega načina sprejemanja obeh novel nedavno spisalo zelo ostro izjavo. »Če sodniki ne moremo s strokovno utemeljenimi predlogi sodelovati (vsaj) pri spreminjanju zakonov, ki temeljno urejajo delovanje sodišč in položaj sodnikov, saj naši predlogi praviloma niso upoštevani, potem se upravičeno sprašujemo, kakšno sodstvo si želita izvršilna in zakonodajna veja oblasti,« so bili jasni v društvu, ob čemer so poudarili, da ne bodo slepo in poslušno sprejemali sprememb, če so te strokovno pomanjkljive, nedorečene in neizvedljive.
Kritika pravzaprav izraz strahu
Da je način sprejemanja novel neprimeren, se strinja tudi predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Anton Panjan, ki pravi, da predsedniki okrožnih sodišč po zadnjem junijskem sestanku niso več niti dajali vsebinskih pripomb, ker so noveli stalno spreminjali, njih pa niso sproti seznanjali s spremembami. »Ob čemer je treba izpostaviti, da gre za temeljno, zelo pomembno zakonodajo, ki bi jo morali sprejemati z malce tresočo roko in večjim premislekom, da bi vseeno obdržali ustavno ravnovesje takšno, kot mora biti,« izpostavlja Panjan.
Zato verjetno ne čudi mnenje mnogih predstavnikov sodstva, da gre pri zadnjih spremembah zakonodaje dejansko za politično vmešavanje v sodstvo. Kar je verjetno na neki način najbolje ubesedil tožilec specializiranega državnega tožilstva Stanislav Pintar, ki je dosegel obsodbe v več primerih proti Hildi Tovšak. Po zadnjih odmevnih obsodbah je namreč za enega od slovenskih medijev dejal, da so reakcije politikov, ki jih vidimo danes, vsa kritika delovanja pravosodja pravzaprav izraz strahu, ker je pravosodni sistem začel delovati.
