Včerajšnji posvet, ki so se ga udeležili profesorji s pravne fakultete dr. Franc Grad, dr. Rajko Pirnat, dr. Erik Kerševan, docentka s fakultete za upravo dr. Polona Kovač, državna pravobranilka mag. Lučka Seibert ter pomočnik predsednika protikorupcijske komisije Bećir Kečanović, se je začel in končal z mnenji, da sodišča politične diskrecije ne morejo nadzirati. Politična diskrecija v pravniškem žargonu pomeni pristojnost nosilcev politične moči, da o tem, kaj je dobro za državljane in prebivalce države – torej, kaj je »v javnem interesu« – presojajo sami, na podlagi lastnih politično-vrednostnih sodb. Za to, da država lahko deluje in da (vsakokratni) oblastniki lahko učinkovito sprejemajo odločitve, morajo pri tem uživati določeno svobodo, v katero naj sodišča ne bi posegala. Bolje bi bilo, pravijo pravniki, če bi se politika samoomejila, sicer pa naj to nalogo prevzamejo mediji, javnost in kritični državljani.
Politika mora delovati v skladu z ustavo in zakoni.
Profesor ustavnega prava dr. Grad je ob tem opozoril, da je politična diskrecija res nujna, vendar mora politika še vedno delovati v skladu z ustavo in zakoni. Dejal je, da je v Sloveniji ključni problem nizka politična kultura. Nosilci politične moči so na funkcije včasih imenovani kljub obtožbam državnih inštitucij, da so kršili zakon, in s funkcij ne odstopijo niti tedaj, ko jim je kršenje zakonodaje dokazano. Grad pravi, da je bila napaka storjena že na samem začetku države, ko si je državni zbor prisvojil možnost »kadriranja« na najvišje funkcije. Po njegovem mnenju bi bilo veliko bolj primerno, če bi nosilce najvišjih funkcij (kakršna je tudi predsednik vlade) namesto parlamenta imenoval predsednik republike, saj bi pri tem moral prevzeti (osebno) odgovornost, ki se v veliki skupini poslancev preveč razprši.
»Če odpove pravna država, nastane kaos!«
Tako je mogoče tudi, da poslanci za premierja imenujejo osebo, ki je v kazenskem postopku. Državljani so ob tovrstnih znakih propada moralno-političnih standardov postali »realni« in so na ulicah začeli zahtevati »nemogoče« – odhod političnih funkcionarjev z najvišjih funkcij. Tega po veljavni zakonodaji sicer od voljenih funkcionarjev ni mogoče doseči, četudi (nesodni) državni organi zanje ugotovijo, da so kršili zakonodajo. Njihova funkcija namreč velikokrat temelji na dejstvu, da so bili imenovani v zakonitem postopku in velikokrat prav v državnem zboru.
V preteklosti je državno pravobranilstvo zaradi dvoma o zakonitosti in za zavarovanje javnega interesa sicer že poskušalo takšna imenovanja spodbijati s tožbo v upravnem sporu. Vendar je upravno sodišče poskus pravobranilstva zavrglo, češ da politična diskrecija ne more biti podvržena sodnemu nadzoru.
Na naše vprašanje, ali to pomeni, da pravobranilstvo na sodišču ne bo več poskušalo niti tedaj, ko bi bilo tehtanje med politično diskrecijo in varovanjem javnega interesa smiselno – denimo če je korupcije obtožen sam premier – pa je državna pravobranilka Saibertova odvrnila, da »če bi prejeli takšno pobudo, se naloge ne bi lotili z odporom«. »Seveda pa se sodna praksa ustvarja v vsakem konkretnem primeru posebej,« je dejala. »Vsako kadrovsko imenovanje je namreč konkretna zadeva s konkretnimi okoliščinami.« Državna pravobranilka je priznala, da je v takšnih zadevah treba vlagati trud, ki pa kasneje v procesu najverjetneje ni poplačan. »Zato lahko izgubiš voljo,« je rekla.
Pobuda za »upravno-sodni« preizkus varstva javnega interesa ob imenovanju na določene najvišje funkcije bi na pravobranilstvo (ki je po zakonu zastopnik javnega interesa) lahko prišla od »kakšnega državnega organa, pa tudi od pravne ali fizične osebe«, je pojasnila Saibertova.
Na vprašanje, ali lahko pobudo pravobranilci prepoznajo kar ob pogledu iz svojih pisarn na ulico, kjer jo izreka tisoče protestnikov, pa je odkimala. »Pobudo lahko prepoznajo zgolj zelo, zelo hipotetično,« je rekla. »Lahko bi kdo rekel, da je odpovedala pravna država in se je zato zgodila ulica. Vendar tega ne smemo reči. Če odpove pravna država, namreč nastane kaos! To pa ne more biti postavljeno za izhodišče.«
