Tranzicija pri nas ni uspela, stanje demokracije v državi je katastrofalno, Slovenija je na poti obnovitve totalitarnega režima, so prepričani v SDS. Razlog za takšno stanje pa vidijo v dosedanji nepripravljenosti države, da bi razčistila in počistila z nekdanjim komunističnim režimom. Zato je treba po mnenju največje opozicijske stranke to nemudoma storiti. Gre za še en poskus SDS, da izvede lustracijo, je prepričana sociologinja Spomenka Hribar: »Pobuda za izredno sejo DZ, ki so jo spisali v SDS, je zgodovinska sramota! V njej ni niti trohice samorefleksije, poštenega priznanja lastnih napak, nasprotno, v njej je cela vrsta sprenevedanj, manipulacij, podtikanj in laži.«
Po prepričanju SDS sta na voljo le dve poti
Slovenija po navedbah SDS v zahtevi za sklic izredne seje DZ ni upoštevala opozoril iz resolucije Sveta Evrope 1096 o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov. Zato niso bili izpeljani demokratični procesi, priče pa smo odsotnosti vladavine prava, neizkoriščenemu potencialu slovenskega gospodarstva in zmanjšanju blaginje državljanov. Vse to se po prepričanju največje opozicijske stranke odraža v neučinkoviti javni upravi, pristranski protikorupcijski komisiji »dvomljivih profesionalnih in moralnih kvalitet«, Sloveniji kot pribežališču balkanske narkomafije, sodbah zoper poslanca Branka Mariniča in predsednika SDS Janeza Janšo, razveljavitvi prvostopenjske sodbe v zadevi SDS proti časniku Delo... Po navedbah slovenskih demokratov sta na voljo le dve poti: »Prva je ta, da se sprijaznimo z ohranitvijo stanja, druga pa je, da priznamo, da tranzicija v dejansko demokracijo ni uspela in da smo pred enakim problemom kot pred 23 leti, ter poskrbimo za dokončno razgradnjo dediščine totalitarnega režima v skladu z resolucijo 1096.«
Milan Kučan proti Janezu Janši in Lojzetu Peterletu
Svet Evrope je resolucijo številka 1096 sprejel leta 1996. Nanjo sta se v času predsedniške volilne kampanje leto dni kasneje sklicevala prvaka SDS in SKD Janez Janša in Lojze Peterle, ko sta predlagala deklaracijo o obsodbi komunističnega režima in zakon o lustraciji. Z deklaracijo naj bi ugotovili, da je bil komunistični režim zločinski, z lustracijo pa bi ključnim osebam komunističnega režima prepovedali delovanje v oblastnih organih. S posebnim pismom državnemu zboru se je tedaj odzval tudi predsednik države Milan Kučan in med drugim poudaril, da resolucija 1096 ne priporoča lustracije, ampak ugotavlja, da so jo nekatere države uvedle, in se do tega opredeljuje. Kot je navedel, resolucija obravnava vprašanje, kako zagotoviti, da bo na prehodu iz totalitarne v demokratično državo ta temeljila na vladavini prava, da bodo pri ukrepih za odpravo te dediščine spoštovane temeljne človekove pravice in da se bo uresničeval proces demokratizacije. Prav tako je tudi izpostavil nesprejemljivost izenačevanja vseh nekdanjih socialističnih sistemov in poudaril, da je Slovenija prehajala iz prejšnjega nedemokratičnega enostrankarskega sistema v demokratični večstrankarski parlamentarni sistem s političnim soglasjem in na pravno urejen način.
Sprejeli so vrsto zelo protislovnih resolucij o preteklosti
»Slovenija v Jugoslaviji ni bila Romunija, Vzhodna Nemčija ali Albanija. V času, za katerega resolucija 1096 predvideva lustracijo, to je od leta 1981 do 1990, je v Sloveniji potekala demokratizacija, ki je doživela svoj vrh v mirnem prehodu v demokracijo, s svobodnimi, večstrankarskimi volitvami, torej s svinčnikom v volilni kabini,« pred današnjo razpravo v DZ poudarja Hribarjeva.
Tudi po mnenju zgodovinarja Boža Repeta sta obstajali dve temeljni razliki med Slovenijo in vzhodnoevropskimi državami: prva je v tipu socializma ali komunizma, ki je bil v Jugoslaviji manj totalitaren, bolj odprt na zahod in je imel nekatere oblike demokracije. Druga pa je prehod v samostojno državo, za katerega je bil nujno potreben politični konsenz, ki je temeljil tudi na izogibanju obračunu, čeprav ga je radikalni del Demosa hotel. Ob tem profesor z ljubljanske filozofske fakultete poudarja, da so evropski organi sprejeli vrsto zelo protislovnih resolucij o preteklosti. Večina pobud zanje je prišla iz vzhodnoevropskih držav, ki »hočejo na evropski ravni ovrednotiti nekatere svoje zgodovinske travme, dobiti zanje potrdilo, potem pa jih spet uvoziti nazaj v svoje države in jih po nekem samopostrežnem principu uporabljati za razne obračune«. Zahodne države pa, tako Repe, tem resolucijam ne posvečajo praktično nobene pozornosti.
Stranke si delijo državo kot fevdalni plen
Kljub drugačnemu prepričanju SDS je Slovenija nedvomno izpeljala kar nekaj ukrepov za popravo v prejšnjem sistemu storjenih krivic. Spomenka Hribar, ki je spravo med Slovenci vzela za enega od svojih življenjskih ciljev, izpostavlja denacionalizacijo, odškodnine žrtvam komunističnega režima, simbolne geste sprave, dostopnost arhivov, menjava kadrov v upravi in vojski, manj pa v sodstvu. »Res pa je, da ni sprejela izjave o dogajanju v polpretekli zgodovini: levica ni pustila problematizirati revolucije, desnica pa ne medvojne kolaboracije. To manjka; marsikaj bi bilo lahko drugače, če bi DZ takšna politična dokumenta sprejel,« je prepričana Hribarjeva. Da pietetni zaključek glede povojnih pobojev še manjka, ocenjuje tudi Repe, nikakor pa po njegovem prepričanju ni mogoče reči, da Slovenija v dvajsetih letih ni storila ničesar za popravo v prejšnjem sistemu storjenih krivic. So pa bile po osamosvojitvi povzročene nove krivice, na primer izbrisanim.
Osrednji problemi demokracije danes so po Repetovem prepričanju konstrukcijska napaka osamosvojitve. Pri tem izpostavlja strankokracijo, češ da si stranke delijo državo kot fevdalni plen, neustrezno urejen odnos do katoliške cerkev, saj se je »RKC na tihem prepustilo vlogo državne cerkve«, vprašanje civilne družbe, ki da je z začetkom samostojne države praktično poniknila...
Cerkev, Hilda Tovšak in Igor Bavčar
»Z demokracijo je pri nas danes slabo in še slabše bo – če se bo protikomunistična gonja nadaljevala s tako zagrizenostjo in z jasnim ciljem: če ne gre drugače, pa bomo destabilizirali celotno družbo, da se bo videlo, kdo je kriv! Absolutni krivec pa je že znan, to je komunizem, to so komunisti – ti pa so vsi, ki niso z Nami!« pa današnje stanje demokracije v Sloveniji ocenjuje Hribarjeva. Destabilizacijo že vse od osamosvojitve naprej po njenem prepričanju povzroča revanšistična, po absolutni oblasti stremeča radikalna desnica – z Janezom Janšo na čelu. Ob tem dodaja, da so klientelistične in tajkunske mreže pri nas nastale po politični volji vsakokratnih oblastnikov, tako enih kot drugih, kajti vsi so imeli kaj skrivati in braniti – in nihče ni imun za lakomnost. »Desnica kaže na levico kot izvor tajkunov, toda vsaj za tri vem, ki jih lahko štejemo med desnico: Cerkev, Hilda Tovšak in Igor Bavčar,« poudarja nekdanja Demosova poslanka.
Da sodita korupcija in klientelizem danes pri nas med osrednja problema, kažejo tudi različne mednarodne raziskave in poročila. Ameriški State Department je v svojem poročilu za leto 2012 opozoril na neučinkovito vladno izvajanje protikorupcijske zakonodaje, kot pogoste udeležence pri korupciji, ki ostajajo nesankcionirani, pa omenja uradnike. V zadnjem poročilu izpostavlja tudi nekaj najbolj odmevnih postopkov organov pregona in sodnih procesov, kot so preiskava proti ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviču, sojenje v zadevi Patria zoper Janeza Janšo in odstop mariborskega župana Franca Kanglerja. Kot največji problem na področju človekovih pravic pri nas sicer State Department navaja diskriminacijo Romov in istospolno usmerjenih, sodne zaostanke in še vedno nerešeno vprašanje izbrisanih.
