Zagovornik načela enakosti, katerega osnovna naloga je pomoč žrtvam diskriminacije, je poudaril, da je zakonodaja premalo jasna, poleg tega pa se ne izvršuje dovolj odločno. Opozoril je, da bi bilo treba sprejeti določen predpis, ki bi povečal jasnost, kaj je treba narediti za določene potrebe invalidov, kako drugače jih je treba obravnavati in kako jim je treba prilagoditi postopek. To bi moral urediti en podzakonski predpis, ki ga sicer že dolgo čakajo.
V slovenskem prostoru je veliko dobrih zakonov in marsikaj zapisanega, vendar se zatika pri uresničevanju zapisanega, je dejal Vernik Šetinc. Pri preprečevanju diskriminacije je velik razkorak med prepovedanim in med prakso, ki teh standardov ne spoštuje. Priložnost za zmanjšanje tega razkoraka je pri načrtovanju pametnih politik, je še dodal zagovornik načela enakosti.
Jelena Štrbac Nemec iz Študentske organizacije Slovenije je predstavila izsledke raziskave evro študent glede dostopnosti študija in posameznih kapacitet študentom invalidom. Ti so pokazali, da je za različne oblike invalidnosti drugače poskrbljeno. Največ pozornosti je namenjene gibalno oviranim, najmanj pa potrebam gluhih študentov v študijskem procesu. Sicer se po mnenju Štrbac Nemčeve premalo preverja, kako so fakultete prilagojene na študente s posebnimi potrebami.
Gluhi študenti si morajo sami plačati tolmača, gibalno ovirani pa se še vedno soočajo z neprimerno infrastrukturo fakultet
O finančni dostopnosti študija ljudem s posebnimi potrebami je Helena Govekar iz Centra za socialno delo Šiška povedala, da lahko pridobijo državne štipendije in dodatek za štipendiste s posebnimi potrebami. Poleg tega je poudarila, da lahko posameznik ali družina pridobi tudi sredstva donatorjev, ki darujejo posameznim centrom za socialno delo. Sicer pa se lahko študenti invalidi, ki se v študijskem procesu srečajo s posameznimi ovirami, obrnejo na njih, da bi jim pomagali razreševati določene probleme v povezavi s študijem.
Na okrogli mizi so sodelovale tudi študentke s posebnimi potrebami, ki so se srečale z določenimi težavami v okviru svojega študija. Med drugim so izpostavile, da si morajo gluhi študenti sami plačati tolmača, slepi naletijo na zelo neprilagojene programe njihovim potrebam in nerazumevajoče profesorje, gibalno ovirani pa se še vedno soočajo z neprimerno infrastrukturo fakultet.
Ob tem so vse poudarile, da je bila pri njihovi študijski poti pomembna samoiniciativnost, vztrajnost in iznajdljivost. Po končanem študiju pa se invalidi po njihovih besedah soočijo še z večjo diskriminacijo pri iskanju zaposlitev in niso obravnavani kot ostali iskalci zaposlitve. Večinoma jih tako zaposlijo invalidske organizacije oziroma se zaposlijo preko javnih del.
