V vladni obravnavi je novela zakona o kmetijstvu, ki jo ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO) usklajuje že več kot pol leta. Najtrši pogajalski oreh so skrajšani plačilni roki za hitro pokvarljiva živila, ki so se jim krčevito upirali trgovci, ter promet s kmetijskimi pridelki in živili. MKO namerava zaradi poletnega razkritja goljufij pri zelenjavi stopiti na rep »dvoživkam« – tistim, ki kot samostojni podjetniki ali družbe z omejeno odgovornostjo v tujini kupujejo kmetijske proizvode, jih v Sloveniji le prepakirajo, nato jih, ker imajo tudi status kmeta, prodajajo kot »domače, slovenske«.
Pri česnu smo svetovni rekorderji
»Pri česnu smo s petodstotne samooskrbe v enem letu prišli na stoodstotno. To je svetovni fenomen. Takšnega skoka ne pozna nobena druga država, a je posledica uvoza in prepakiranja česna. Poleti je bil halo, ko so na koprski tržnici zalotili branjevke in branjevce, ki so pod oznako slovensko prodajali zelenjavo, kupljeno na veletržnici v Italiji. Ta zgodba se nadaljuje, a je v javnosti vse potihnilo,« opozarja predsednik gospodarskega interesnega združenja Slovenska zelenjava Ivan Bučar. Prepričan je, da slovenska samooskrba z zelenjavo še zdaleč ni 34-odstotna, kot pravi uradna statistika, ampak kvečjemu 15-odstotna. »Vem, koliko česa pri nas posejemo in pridelamo, vse drugo sta uvoz in prepakiranje. Novi zakon o kmetijstvu bo ta problem deloma omilil. Tisti, ki so registrirani kot s. p. ali d. o. o., bodo še zmeraj lahko, denimo, krompir kupovali na Poljskem, vendar bodo morali označiti, da izvira iz Poljske, in ga kot takšnega tudi prodajati,« pojasnjuje Bučar.
Po veljavni zakonodaji ima lahko posameznik status samostojnega podjetnika, registriranega za prodajo kmetijskih proizvodov, in kmeta hkrati, po novem bo lahko ali eno ali drugo. »Zdaj lahko dopoldan kot s. p. kupuje kmetijske proizvode, popoldan pa jih prodaja kot kmet – pod pretvezo, da jih je sam pridelal. Tako ne gre več. Nekateri fantje so s tem naredili in še delajo veliko škodo in od tod izhaja domnevna 34-odstotna samooskrba z zelenjavo,« je prepričan Bučar.
Pri krajših plačilnih rokih daljši konec potegnili trgovci
Ob spreminjanju zakona o kmetijstvu je bilo največ vroče krvi zaradi plačilnih rokov v verigi preskrbe s hrano. Živilci pravijo, da jim trgovci odstavljeno blago v povprečju plačujejo šele po stotih dneh, zato je želel kmetijski minister Dejan Židan vzpostaviti red na tem področju. Sprva je predlagal, da bi bil plačilni rok pri sveži hrani 30 dni, čemur pa so se trgovci uprli in zagrozili z ustavno presojo. Na svetu za kmetijstvo in podeželje, ki je ministrov posvetovalni organ, so predstavniki kmetijstva izglasovali, naj se plačilni roki za hitro pokvarljiva živila, kot so mleko, kruh, meso, zelenjava, sadje..., skrajšujejo postopno: ob uveljavitvi zakona na največ 90 dni, 1. januarja 2015 na 45 dni in 1. januarja 2016 na 30 dni.
Predstavnici Trgovinske zbornice Slovenije (TZS) sta to sejo sveta protestno zapustili, saj sta vztrajali pri 90-dnevnem plačilnem roku za hitro pokvarljiva živila ob uveljavitvi zakona, v letu 2015 naj bi bil 60-dnevni, leta 2016 pa 45-dnevni plačilni rok. In uspeli. Takšna rešitev je namreč zapisana v zadnji različici predlagane novele zakona o kmetijstvu. Na TZS so nam včeraj pojasnili, da je to skrajna kompromisna rešitev med vsemi deležniki v agroživilski verigi, ki so sodelovali v delovni skupini MKO, zato ji ne nasprotujejo. Poudarjajo pa, da bo sprememba plačilnih rokov otežila poslovanje trgovcev, ki jim prihodki že zdaj stalno padajo, banke pa ne dajejo kreditov.
Bodo lignji izginili iz ponudbe turističnih kmetij?
V Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije pravijo, da predlog novele zakona o kmetijstvu z njimi ni v celoti usklajen. O tem je včeraj razpravljal tudi upravni odbor zbornice. Med najbolj neusklajene sodi besedilo člena, po katerem dopolnjevanje vlog kmetov po končanem razpisu na agenciji za kmetijske trge ne bo več dovoljeno. Po mnenju KGZS predlog novele zakona o kmetijstvu korenito posega tudi v določbe o pogojih za opravljanje dopolnilnih dejavnosti na kmetiji. Na novo namreč ureja definicijo dopolnilnih dejavnosti, da bi preprečili nelojalno konkurenco na tem področju. Pogoj za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji bo opravljanje osnovne kmetijske dejavnosti, dohodki iz nje pa bodo le dodaten vir dohodkov kmetije, zato naj bi jih zakon omejil na največ tri povprečne letne plače na kmetijo. Nosilci dopolnilnih dejavnosti bodo morali voditi tudi določene evidence, iz katerih bo razvidna sledljivost surovin, ki jih kmet ponuja v okviru dopolnilnih dejavnosti. To najbrž pomeni, da lignjev ne bo več v njihovi ponudbi.