Paranoikom in teoretikom zarote je ostala le še ena, nekoč prva, zdaj pa zadnja možnost: lizanje znamk. Komu je kdo poslal kuverto in kdo jo je poslal nazaj, namreč vedo le poštarji. Vse druge oblike vsakdanjega komuniciranja pa so zabeležene v elektronskih arhivih in tam ostajajo shranjene več mesecev.
Štirinajst mesecev morajo operaterji v Sloveniji hraniti podatke o vaših telefonskih klicih, osem mesecev o komunikaciji prek spleta. To ne pomeni, da se nekje shranjuje vsebina vaših elektronskih pisem, temveč ponudniki komunikacijskih storitev v skladu z zakonom shranjujejo podatke o tem, kdo je komu kdaj pisal in koga je klical. In katere spletne strani je pregledoval. Shranjujejo jih za vsak primer, če bi vaše pisanje, klicanje in brskanje po spletu morda zanimalo policijo. Ali pa morda zato, da bi te podatke osem do štirinajst mesecev pregledoval ameriški vohunski program Prism? Ali angleška Tempora? Ali da bi jih vohuni prekopirali na kakšno disketo in jih potem pregledovali do onemoglosti?
Teroristi z mobiteli
Tudi če niste paranoični, vas to upravičeno lahko moti. Po prepričanju zagovornikov zaščite zasebnosti je shranjevanje podatkov vseh uporabnikov komunikacij samo po sebi čezmeren poseg v zasebnost, tudi če seznama klicev in elektronskih pisem ne bo nikoli nihče pregledoval.
Gre namreč za vprašanje, kdo je v naši družbi osumljenec. »Vem, da se ob policijskih postopkih dogaja kolateralna škoda. Temu se ne moremo izogniti,« je dejala informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. »Kot pooblaščenka in kot prebivalec tega planeta pa ne morem privoliti v to, da smo kolateralna škoda vsi.« Pirc-Musarjeva z nestrpnostjo pričakuje odločitev sodišča evropskih skupnosti v Luksemburgu, ki bo 9. julija obravnavalo evropsko direktivo o obvezni hrambi prometnih podatkov telefonskih in spletnih komunikacij ter podatkov o lokacijah mobilnih telefonov. Direktiva z oznako 2006/24/ES določa, da je treba podatke hraniti najmanj šest mesecev in največ dve leti. Evropski sodniki v Luksemburgu pa bodo na pobudo Avstrije in Irske, kjer so sodni postopki s tem v zvezi že dosegli najvišja sodišča, preverili, ali je shranjevanje podatkov skladno s temeljnimi načeli Evropske unije in zaščite njenih državljanov. Da je bila Irska po newyorškem terorističnem napadu 11. septembra 2001 med petimi predlagateljicami uvedbe obveznega hranjenja podatkov, je zgolj ironična podrobnost. Časi se spreminjajo in teroristi si ne pošiljajo (več?) elektronske pošte z načrti za napad. Zdaj bombe kar sami pakirajo v ekonom lonce.
Občutljiva tehtnica
Več držav članic EU se je doslej izvajanju direktive 2006/24/ES že uprlo. Med njimi so Romunija, Bolgarija in Nemčija. Ne pa tudi Slovenija. »Sodba sodišča v Luksemburgu bo zelo pomembna, saj so države, ki direktive ne izvajajo, lahko v postopku zaradi kršenja evropske zakonodaje,« je povedala Pirc-Musarjeva. Sama je sicer vedno zagovarjala stališče, da shranjevanje podatkov o zasebnih komunikacijah vseh prebivalcev EU »krši načelo sorazmernosti, edino načelo, ki še omejuje organe pregona pri njihovem delovanju«. »S tem ko smo dopustili masovno shranjevanje podatkov, smo čez noč napravili strahovit preskok iz preprečevanja kriminalnih dejanj v 'zbiranje' dejanj. Vsi smo postali sumljivi, zato se zbirajo vsi podatki o vseh. Mislim pa, da naloga policije ni, da kot hrček zbira podatke 'na zalogo', ampak mora delovati usmerjeno. Večkrat sem jih že vprašala, kako si lahko pomagajo s podatki o petdeset tisoč telefonskih klicih, ki so bili na določen dan opravljeni v bližini parlamenta,« je pripomnila Pirc-Musarjeva.
Na naše vprašanje o smiselnosti hranjenja podatkov so v slovenski policiji odgovorili, da je štirinajst oziroma osem mesecev »minimum, s katerim je še mogoče delati«. »Seveda se zavedamo pomembnosti varovanja človekovih pravic na področju komunikacijske zasebnosti, a hkrati moramo imeti možnost preiskovalne postopke speljati do konca,« je po posvetu z enim od policijskih strokovnjakov za to področje stališče policije povzela predstavnica za odnose z javnostmi Vesna Drole. Dejala je, da so shranjeni podatki uporabni predvsem pri preganjanju korupcije in gospodarskega kriminala.
»Zadrževanje podatkov o elektronskih komunikacijah je del različnih posegov v zasebnost komuniciranja po enajstem septembru 2001 in naj bi služilo kot orodje proti terorizmu,« je pojasnil nekdanji državni sekretar na ministrstvih za informacijsko družbo ter za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, informacijski strokovnjak József Györkös. »Vendar se je ob zakonski uveljavitvi zbiranja podatkov o naših komunikacijah uporaba podatkov razširila še na vrsto drugih kaznivih dejanj.« Zakonodajno je po njegovem področje ustrezno urejeno in poudaril je, da so se roki hranjenja podatkov v času njegovega službovanja na ministrstvu skrajšali. Prvotno so bili shranjeni (največ) dve leti, kolikor pač dopušča sporna direktiva. »Ne glede na to pa dilema o preventivnem zbiranju tako občutljivih podatkov ostaja in se z novimi tehnologijami samo še poglablja,« je priznal Györkös. Da bo treba najti ravnotežje med možnostmi za preiskovanje in zaščito zasebnosti, se strinja tudi Gorazd Božič iz raziskovalne mreže Arnes. »Kako težko bo ravnotežje doseči, kažejo tudi bitke na sodiščih,« je dejal. Opozoril pa je, da »velik del problemov izhaja iz skušnjave, da bi podatke, ki so bili shranjeni za en namen, uporabili za kakšen drug namen«.
»Zanimivo je, da odločitev sodišča evropskih skupnosti pričakujemo ravno v času, ko se ves svet ukvarja z razkritjem ameriškega vohuna Edwarda Snowdna,« je dejal Domen Savič, sourednik portala E-demokracija. »Lahko se zgodi, da bo sodišče zaprlo zelo bogat vir podatkov. V zadnjih letih se je izkazalo, da več ko je zbranih podatkov, večja je možnost, da bodo 'ušli' v javnost. In ni res, da če jih je preveč, javnost iz njih zaradi kaotičnosti ne more izvedeti ničesar uporabnega. Velja ravno nasprotno. Tudi zato je za oblasti bolje, da podatkov ne bi zbirale oziroma da bi jih zbirale le takrat in v zvezi s tistimi osebami, ki jih je res treba preiskovati.«
Na vprašanje policiji, ali je shranjevanje velikih količin podatkov koristno za izboljšanje varnosti pred kriminalnimi dejanji ter pri preprečevanju in sankcioniranju kriminalnih dejanj, do zaključka redakcije nismo dobili odgovora. Takšna analiza v Sloveniji najverjetneje ni bila nikoli narejena. Povprašali smo več strokovnjakov, vendar je ne pomnijo. Izvedla pa jo je že leta 2011 nemška policija in ugotovila, da uvedba hrambe podatkov v skladu z direktivo 2006/24/ES ni statistično vplivala na zmanjšanje števila kaznivih dejanj in na število raziskanih primerov. Prav tako ni bilo razlik po tem, ko je leta 2010 nemško ustavno sodišče hrambo podatkov prepovedalo. Nemška raziskava odstopanj navzgor ali navzdol ni pokazala niti v drugih evropskih državah, ki so jih analizirali.
Povzeli bi lahko, da zbiranje ogromnih količin podatkov s preventivnega in kurativnega stališča nima smisla – še posebej če na drugo stran tehtnice postavimo pravico do zasebnosti.