Po desetletjih prehranskih obsesij in norij v eno in drugo smer, so si svetovni nutricionisti enotni, da je edino pravo napotilo glede zdrave prehrane moč strniti v nekaj kratkih misli: jejmo preprosto hrano, tako, kot bi jo jedle tudi naše prababice, osredotočimo se na kvaliteto surovin in uživajmo v prvinskih, preprostih okusih, prehranske mode pridejo in grejo, pomembno pa je, da uživamo živila, ki so sveža, ki so k nam potovala čim manj časa in kilometrov in ki niso industrijsko predelana.
Zgodba naše prehrane se namreč ne piše zgolj ob redkih trenutkih, ko si lahko privoščimo vrhunske kulinarične mojstrovine. Naša vsakdanja hrana je tista, ki vpliva in določa naše zdravje in naše počutje.
Čedalje bolj cenimo hrano, pri kateri poznamo poreklo, ko vemo, da so preproste in všečne jedi skuhane iz standardnih, dobrih surovin. Najsi smo še tako navdušeni nad hitrimi obroki, ki jih je moč skuhati v nekaj minutah, nekaj si moramo priznati; tradicionalne, dobre, domače hrane, tiste, ki pogreje in potolaži, pač ne moremo skuhati v četrt ure. Domače jedi potrebujejo svoj čas. Čas, da se na štedilniku prav počasi razvijejo okusi, čas, da se jed poveže in zadiši. Zato zares kuhamo šele ob koncu tedna, kajne? Kar priznajmo; med tednom pojemo “pač nekaj”. Sendvič tu, prigrizek tam. Nekaj tega na hitro pozobanega ostane na bokih in na trebuhu, na užitek pa kar pozabimo.
Foto: Valentina Smej Novak
Kako bi prijalo včasih med tednom uživati v dobri goveji juhi. Ali pa v lazanji! Pa še otroci jo radi pojejo. Toda kaj, ko nikoli ne vemo, kaj je v njej, če je ne pripravimo sami.
V Mercatorjevih toplotekah je zdaj na voljo hitra rešitev z izborom novih, počasi in skrbno pripravljenih jedi: za vas so nežno podušili mesni ragu iz govedine s paradižnikom, v posebnem loncu so skuhali domači bešamel in nato vse skupaj skrbno sestavili v lazanjo s šestimi plastmi testa. Točno tako lazanjo, kot bi jo skuhali in nato spekli tudi sami, če bi le imeli čas. No, zdaj si morate vzeti samo čas, da v njej prav počasi doma uživate.
Ali pa zgodba domače goveje juhe, ta je šele zanimiva: nobenih bližnjic ne ubirajo v Mercatorju, lotevajo se je tako, kot nas je učila mama in njo njena mama... Izberejo kos lepega govejega plečeta, ostrgajo oranžen korenček, poiščejo pravi kos zelene, vzamejo čebulo, ki jo prepolovijo, popečejo in nato vanjo zapičijo nageljnove žbice.
Foto: Valentina Smej Novak
Zelenjavo za lahko solato s kuskusom ročno skrbno nasekljajo; najprej operejo, prerežejo in razsemenijo paradižnik, nato ga nasekljajo na drobne kockice; “concasse” bi temu rekli v kakšni vrhunski kuhinji; prav tako na drobne kockice narežejo kumaro. Lističe sveže bazilike natrgajo, da zadiši daleč naokoli, nato pa vse skupaj zabelijo s hišnim oljčnim oljem in sokom sveže limone. Čez vse položijo rezino piščančjega fileja, čeprav je nekaterim najbolj všeč solata iz kuskusa kar tako.
Vanilijevi kolački pa sveže zadišijo. Pripravljeni so z maslom in s pravo vanilijo in z... ah, kaj, ko pa jih zmanjka, še preden se ohladijo. Kaj šele hrenovke v srajčki! Te so rahle in puhaste, tako kot so lahko telečje hrenovke, ki so jih zavili v hrustljavo listnato testo.
Užitki so tako preprosti. In tako pregledni. Prav noben dodatek ni niti po naključju padel v lonec med pripravo. Prva nobenega visokoletečega cilja si niso zadali v Mercatorju: samo da bi bila hrana tako preprosto dobra in skrbno pripravljena, kot je doma.
