Ministrstvo za gospodarstvo, pristojno za energetiko, je junija lani objavilo osnutek predloga novega Nacionalnega energetskega programa za obdobje do leta 2030, v katerem je predvidenih 14 potencialnih območij po vsej Sloveniji, ki so namenjena gradnji vetrnih elektrarn z močjo nad deset megavatov.
Območja so bila izbrana na osnovi študije, ki je bila izdelana posebej za potrebe nacionalnega energetskega programa, izbrana pa so bila območja, na katerih srednja letna hitrost vetra na višini 50 metrov od tal znaša več kot 4,5 metra na sekundo. Lokacije se razprostirajo na skupni površini 27.702 hektarov.
Dve tretjini lokacij ni problematičnih
Med primerjavo območij, ki so sicer primerna za postavitev vetrnih elektrarn, a bi njihova postavitev predstavljala grožnjo nekaterim vrstam ptic, so v DOPPS prišli do ugotovitve, da je več kot 18.600 hektarov površin takih, kjer konflikta s pticami ni pričakovati. V dobrih dveh tretjinah primerov torej vetrnice ne bi motile ptic in obratno.
Na osnovi teh dognanj DOPPS državi predlaga, da se iz nacionalnega programa 14 potencialnih območij za gradnjo vetrnih elektrarn v celoti izločijo tri območja: v jugovzhodnih Julijskih Alpah južno pobočje Porezna, Lajnarja in Davča, v Savinjskih Alpah pa greben med vrhovi Visoki Rogatec, Lepenatka in Plešivec do prelaza Črnivec ter greben Tomanove planine, Seduca in Ojstrega vrha na robu Menine planine. Tretje območje, ki bi ga bilo po mnenju DOPPS potrebno v celoti odstraniti iz nacionalnega energetskega programa, se prav tako nahaja v Savinjskih Alpah, in sicer gre za pobočja med planoto Golte in Smrekovcem. Delno bi se morala država po mnenju DOPPS odreči še območju v okolici Senožeč, medtem ko naj bi se v nekaterih drugih primerih vlagatelji zgolj izogibali najobčutljivejšim delom znotraj »ptičarskih območij«.
Orli med letom niso vajeni zaznavati nevarnosti
Po besedah ornitologa Tomaža Jančarja omenjena območja skupaj z Banjško planoto, Lokovcem, Grgarjem, Trnovim in Čepovansko dolino na Goriškem sodijo med močno in zmerno občutljiva območja zaradi prisotnosti gnezdišč, prehranjevališč ali preletnih koridorjev visoko občutljivih vrst ujed, kot so planinski orel, beloglavi jastreb in orel kačar. Nekatera od naštetih območij pa predstavljajo tudi rastišča divjega petelina.
»Pravzaprav je zelo malo ptic, ki so občutljive. Večinoma gre za nekatere velike ujede, ki so ogrožene iz dveh razlogov: prvič jih je malo, drugič pa zato, ker so suvereni letalci in lovci ter nimajo naravnih sovražnikov. Nad njimi v prehranjevalni verigi ni nikogar, podobno kot pri medvedu ali volku. Ravno zaradi tega pa niso vajene letati po zraku in gledati, od kod jim preti nevarnost. Zorni kot teh ujed je povsem drugačen kot pri drugih pticah. Oči imajo tako nastavljene, da ne vidijo nad ali celo za seboj,« je malce poenostavljeno razložil Jančar in dodal, da zato vetrnice s 50 metrov dolgimi lopaticami, ki se vrtijo s hitrostjo 200 kilometrov na uro, predstavljajo nepremagljivo oviro za ujede, ki za plenom venomer pogledujejo proti tlom.
