Tokrat sem prvič na morju, se glasi priznanje, ki ga vsako poletje nekaj desetkrat slišijo vzgojitelji iz otroških in celo najstniških ust. Ti svojim starejšim zaupnikom odkrito pripovedujejo, da jih starši doslej niso zmogli peljati na morje, saj še za hrano in položnice nimajo. In da bi nemara minilo še nekaj let, preden bi se odpravili na morje, če ne bi bilo Zveze prijateljev mladine (ZPMS).
ZPMS je bila tista, ki je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, skoraj takoj po ustanovitvi, prva v slovenskem prostoru začela organizirati brezplačna letovanja za otroke, pove ena izmed osrednjih figur te organizacije, sekretarka ZPM Ljubljana Moste - Polje, Anita Ogulin. Pripoveduje, da je socialna država v tistem času, desetletje po vojni, vsem dajala enako, predvsem pa dovolj za preživetje, zato se je ZPMS tedaj lahko osredotočala predvsem na dejavnosti, ki so mladim popestrile in izboljšale prosti čas.
Od varovancev do vzgojiteljev
»Spomnim se, ko smo prvič šli v Zambratijo,« začne pripovedovati ena najstarejših sekretark na tej isti enoti ZPMS, Mari Benčina. »Ta odpisana državna vila je imela prekrasen vrt, stavba pa je bila v popolnem razsulu.« Tako so jo prostovoljci, med njimi tudi sama, začeli urejati. Spominja se, da so v osemdesetih letih med prvomajskimi prazniki z malico v nahrbtnikih hodili v Zambratijo in tudi po 18 ur vsak dan spravljali vilo v red. »Sami smo usposobili plinsko postajo, uredili elektroinštalacije, stavbo prebelili, pa tudi peljali tja jogije, kotle, štedilnike,« o tem, kako so iz zapuščene vile uredili počitniški dom, ki ga vsako leto napolnijo z otroškim smehom, pripoveduje Benčinova.
Danes upokojenka – toda še vedno kot prostovoljka ves čas zelo dejavna v ZPMS – je bila stara komaj 17 let, ko je šla kot vzgojiteljica v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prvič z otroki na dnevi tabor na Soro. V osemdesetih se je zaposlila kot sekretarka na ZPMS Moste Polje. »A tega dela nikdar nisem dojemala kot službo. To ne sme biti služba, ampak življenjsko poslanstvo,« pravi. Priznava, da je vsakdan prostovoljcev znotraj ZPMS poln žalostnih zgodb, da na njihova vrata trkajo predvsem obupani, obubožani, tisti, ki so pred tem potrkali že na desetine vrat, pa so jim vse po vrsti pred nosom zaprli. Toda zgodbe, ki se pišejo na poletnih kolonijah, niso tragične. Pravzaprav se v tem počitniškem domu pišejo najlepše zgodbe, ki jih imajo povedati tisti, ki z ZPMS dihajo in živijo vse življenje. »Ena najlepših zgodb Zveze prijateljev mladine je ta, da se nekdanji varovanci čez leta vračajo kot vzgojitelji. Oh, kolikokrat sem to videla! In to so najbolj predani vzgojitelji, najbolj zanesljivi, sočutni in ljubeznivi,« pripoveduje Benčinova.
Eden takih je Samo Lavrič. Pred tridesetimi leti je šel na letovanje kot varovanec, zdaj pa je že dvajset let vzgojitelj v Zambratiji. In tudi njegovi otroci letujejo v tem počitniškem domu. »Všeč jim je. Zaradi istega razloga, kot je bilo všeč meni. Tam so vsi enaki,« pravi Samo Lavrič. »Tako otroci iz socialno šibkih družin kot tisti, ki jim starši letovanje plačajo, letujejo skupaj. Med njimi ne delamo razlik. Vsi so nepopisan list papirja in vsak ima priložnost, da pokaže najboljši del sebe. Predvsem pa so vsi brez bremen, ta pustijo v Ljubljani,« pravi.
Samo je eden od 2000 prostovoljnih vzgojiteljev, ki med poletjem skrbijo za 20.000 otrok, kolikor jih vsako leto letuje v trinajstih počitniških domovih, ki jih upravlja Zveza prijateljev mladine v Sloveniji in na Hrvaškem. V vili v Zambratiji jih v različnih izmenah naštejejo več kot tisoč.
»Blagovna znamka«
Medtem ko so poletne kolonije ostale stalnica, ki se v 60 letih ni spremenila, pa se je spremenila sama ZPMS. Kot pravi Ogulinova, so iz organizacije, ki je sprva skrbela za kakovostno preživljanje prostega časa otrok in jih spodbujala, da so razvijali svoje potenciale, postali humanitarna organizacija. Kmalu po osamosvojitvi se je namreč začela oglašati potreba po humanitarni in socialni pomoči; starši so začeli izgubljati delo, standard je začel padati. Naslednje dvajsetletje je iz dneva v dan naplavilo več revščine, socialnega izključevanja, vzgojnega zanemarjanja, trpinčenja in zlorab. »Zujf in zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev sta slabo situacijo še poslabšala. Toliko krivic, kot je naredil ta zakon, ni naredil noben drug,« pravi Ogulinova. Do leta 1990 je bilo nekaj vzgojnega zanemarjanja in kakšnih 10 odstotkov ljudi, ki so živeli v revščini, zdaj pa je teh polovica, pravi Ogulinova. »Ljudje, ki so bili pred desetimi leti naši donatorji, zdaj prihajajo k nam in sami potrebujejo pomoč,« dodaja. Čeprav je vse več otrok, ki jim starši ne morejo plačati počitnic, in čeprav so tudi možnosti ZPMS vse bolj omejene, še vedno vsako leto omogočijo popolnoma brezplačno letovanje vsaj 1000 otrokom.
V šestdesetih letih svojega delovanja so se tako v ZPMS odzivali na potrebe, ki sta jih narekovala prostor in čas, ter uvajali nove in nove projekte. Med njimi je morda najbolj znana Bralna značka, ki jo je ZPMS uvedla v petdesetih letih prejšnjega stoletja, pa Otroški parlament, ki se ga mladi udeležujejo od devetdesetih let naprej, leta 2010 pa so začeli projekt Botrstvo. ZPMS je tudi zaslužna, da je vpis v malo šolo zakonsko obvezen, staršem je zagotovila prejemanje otroškega dodatka ter uvedla šole za starše, na njeno pobudo so ustanovili šolske dispanzerje, patronažne službe in preuredili šolsko prehrano. A ker imajo počitnice na morju za vsakega otroka poseben simbolni pomen, so prav poletne kolonije še danes dejavnost, na katero ob omembi ZPMS pomisli največ otrok, mladostnikov, pa tudi njihovih staršev. Tudi Ogulinova pravi, da letovanje ostaja njihova osrednja »blagovna znamka«.
Toda bistvo vseh njihovih programov, vsega njihovega delovanja, je vselej le eno: »Biti človek človeku, to je naše poslanstvo. In to smo lahko vsi, ne glede na to, ali imamo člansko izkaznico ali ne,« pa pravi generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine Karin Elena Sanchez.