Petega aprila je Slovenija padla najnižje v zgodovini izbrisa. Po dveh desetletjih sprenevedanja je zaprosila za podaljšanje roka za uveljavitev odškodninske sheme. Evropsko sodišče za človekove pravice je namreč lani odločilo, da mora biti shema uveljavljena do danes, 26. junija, a ker je bilo že aprila jasno, da sheme ne bo, je minister za notranje zadeve Gregor Virant želel rok prestaviti še za eno leto, do 26. junija 2014. Odškodninsko shemo, torej zakon o odškodninah, naj bi sprejeli do decembra, je napovedal, po predvidevanjih MNZ pa bo temu sledil referendum. Minister Virant je za »zamudo« z zakonom okrivil prejšnjo vlado. Za trenutek se je zazdelo, da je v prejšnji vladi sedel oni drugi Gregor Virant.
Zamudili rok, ki smo si ga sami določili
Komaj štiri dni kasneje je evropsko sodišče dalo Sloveniji vedeti, da podaljšanje ne bo mogoče. Kdor je bral interne dokumente Sveta Evrope, kjer sodišče deluje, je to lahko pričakoval; ni pa mogel biti stoodstotno prepričan. Sodišče je namreč v nekaterih podobnih primerih, ko je nalagalo spreminjanje zakonodaje, državam že odobrilo podaljšanje roka. Lani so, denimo, rok za nekaj mesecev podaljšali Romuniji. Razumljivo je, da so zakonodajni postopki dolgotrajni in da država ni podjetje, ki bi lahko čez noč spremenilo pogoje poslovanja.
Toda prošnja, ki jo je v Strasbourg poslala Slovenija, je bila kaplja čez rob. Pred tem se je država deset mesecev iz najstarejše in najobsežnejše evropske institucije delala norca. Dvakrat je prosila za podaljšanje roka, v katerem naj bi se s šestimi izbrisanimi, ki so prvi tožili Slovenijo (na podlagi njihove zmage mora država popraviti škodo še vsem preostalim 20.000 izbrisanim), dogovorila o poplačilu materialne škode, ki jim je bila povzročena z izbrisom. Dvakrat je Sloveniji sodišče ugodilo. Zadnji rok za dogovor je potekel v ponedeljek in dogovora ni bilo. Država je tudi enkrat zavrnila in še naslednjih trikrat ignorirala povabilo šesterice izbrisanih na pogovor o odškodninah. Decembra je zamudila tudi rok za predstavitev »akcijskega načrta« za izpolnitev sodbe, ki ga je – mimogrede – sama določila.
Celotno časovnico si oglejte na Dnevnikovi spletni strani.
Za diplomatskimi besedami ostra svarila
Vse to so v Svetu Evrope pozorno motrili. Korespondenca s Slovenijo je diplomatsko uglajena, a za mehkimi besedami se skrivajo ostra svarila. Že 29. januarja je Nils Muižnieks, komisar za človekove pravice, premierja Janeza Janšo opozoril, da bi morala Slovenija »pospešiti prizadevanja za popravo krivic vsem žrtvam izbrisa«. To je – milo rečeno – pomenilo, naj se že enkrat spravijo k delu. Marca so postali nervozni tudi v odboru ministrov Sveta Evrope. Zapisali so, da odbor »obžaluje dejstvo, da je bil akcijski načrt v Strasbourg poslan šele 30. januarja«. Slovenijo so pozvali, naj začne sodelovati s Svetom Evrope, predvsem v zvezi z izračunavanjem višine odškodnin. Svet Evrope je v Evropi ostal prvi in poslednji varuh spodobnosti. Zadnje, kar si bo privoščil, je, da njegovih človekoljubnih načel ne bo spoštovala država, ki ne spoštuje niti lastnih prebivalcev.
Toda, 22. aprila je Slovenija sodišču še enkrat predlagala, naj vendarle premisli o podaljšanju roka za izpolnitev sodbe. Sredi maja je zato sodišče prošnjo – za kazen – dokončno zavrnilo. V pismu so sodniki zapisali, da je zakonodajni proces v zvezi z izbrisanimi »negotov« in da je »dosedanji napredek zelo majhen«.
Sodniki situacijo razumejo vse do bistva: slovenska politika zavlačuje, ignorira, zanika odgovornost, in čaka, da bodo izbrisani obupali. Najhuje, kar se ji lahko zgodi v bližnji prihodnosti, je, da bo evropsko sodišče izdalo dokončno sodbo tudi o materialni škodi in šesterici dosodilo nekaj deset tisoč evrov odškodnin. Temu bo sledil zakon, naslednje leto referendum, verjetni »padec« zakona in potem eno leto zatišja. Leta 2015 se bodo politične vrste znova preštele. A leto 2015 je daleč... Medtem pa bodo – že takoj po današnjem poteku roka – v Strasbourg romale stotine novih tožb. Morda bo o njih sodišče odločilo prej kot leta 2015. Cena izbrisa bo takrat mnogo, mnogo višja...
