V več kot dvajset let stari zamolčani zgodbi priznanega slovenskega nevrokirurga profesorja dr. Vinka Dolenca, ki mora izraelskemu pacientu zaradi trajne invalidnosti plačati milijonsko odškodnino, bo nekaj vprašanj najbrž ostalo večno neodgovorjenih. Hkrati se vedno bolj nakazuje, da je Dolenc med sojenjem in po njem uporabil tudi nekatere čudne manevre, kar ga je na koncu stalo celo kazensko ovadbo na domačih tleh, saj naj bi po mnenju ljubljanskih kriminalistov lažno vpisal zemljiški dolg na dve nepremičnini.
Dolenc ne ve, kje bi se lahko izgubili štirje evrski tisočaki
Izraelsko sodišče je v sodbi med drugim ugotovilo, da je danes invalidni pacient Eliyahu Mesika leta 1992 prek izraelskega rabina plačilo 24.000 ameriških dolarjev nakazal ljubljanskemu kliničnemu centru, finančno koordinacijo pa so uskladili s tajnico Dolenčeve klinike v ZDA. Račun kliničnega centra naj bi bil – tako je zapisano v izraelski sodbi – na koncu izdan le za 20.000 dolarjev, Dolenc, ki naj bi za operacijo prejel samo običajno plačilo od kliničnega centra, pa nam je včeraj pojasnil, da ne ve, kje bi se štiri tisočaki izgubili. Tudi v ljubljanskem kliničnem centru so nam včeraj lahko pojasnili le, da so dolžni tovrstne račune v arhivih hraniti le deset let ter da so šli že zdavnaj v razrez.
Prav tako so v ljubljanskem kliničnem centru včeraj razložili, da jih je Dolenc o poteku sodnega postopka pred izraelskim sodiščem ustno seznanil leta 1998. Takrat so se obrnili tudi na zavarovalnico Triglav, ki pa je zavrnila kritje morebitne odškodnine (za pojasnila smo se na zavarovalnico Triglav že obrnili).
Hkrati v ljubljanskem kliničnem centru zavračajo očitke, da Dolenca niso zaščitili: »Akademiku profesorju dr. Dolencu smo se pisno zavezali, da bomo podpisali pooblastilo našemu odvetniku, ki bi s pomočjo morebitnega drugega odvetnika, ki obvlada izraelski pravni sistem, pomagal usmerjati postopek, da ne bi prišlo do sodbe, ki bi bila za toženca neugodna. Prav tako smo se zavezali nositi stroške tega postopka ter druge stroške, ki bi nastali na območju Slovenije v predmetni zadevi od tedaj dalje, in tako stroškovno razbremeniti profesorja Dolenca. Našega odvetnika smo tako tudi dejansko pisno pooblastili za zastopanje in s tem seznanili profesorja dr. Dolenca in njegovega odvetnika. Profesor dr. Dolenc se je hkrati zavezal, da nas bo o poteku sodnega postopka sproti obveščal. Profesor dr. Dolenc se ni odločil izkoristiti ponujene pravne pomoči UKC Ljubljana, čeprav smo ga k temu pozivali še naknadno, tako njega osebno kot tudi njegovega odvetnika,« so nam pojasnili v ljubljanskem kliničnem centru in dodali, da jih Dolenc nato o postopku ni obveščal, prav tako pa jih nikoli ni pozval, da se tudi kako drugače vključijo v sodni postopek. »V dopisu, prejetem dne 14. junija 1999, je odvetnik profesorja dr. Dolenca celo navedel, da bi bil vstop v pravdo s strani UKC Ljubljana kot delodajalca v tej fazi postopka nesmotrn, ker bi vstop šel močno na roko tožniku,« trdijo v kliničnem centru, Dolenc pa je bil pred tem pojasnil, da naj bi mu ponudili le prevajanje.
Izmikanje zaslišanju
Za dodatna pojasnila smo zaprosili tudi okrožno sodišče v Ljubljani, saj je eden izmed argumentov Dolenca o nepoštenem sojenju v Izraelu tudi ta, da sam in njegove priče niso mogli biti zaslišani prek videokonference. A pridobljena dokumentacija nakazuje, da Dolenc, ki v Izrael nikakor ni želel, in njegova obramba nista pokazala pretirano iskrenega interesa niti za izvedbo tovrstnega zaslišanja.
Na izraelskem sodišču so mu že leta 1999 odobrili zaslišanje prek videokonference (prej je sodišče zahtevalo, da Dolenc pride v Izrael), vendar je dva meseca za tem sam vložil prošnjo za preklic razpisane videokonference in ponovno prosil, da preiskavo izvede slovensko sodišče. O primernosti videokonference je odločalo tudi tamkajšnje vrhovno sodišče in jo potrdilo, prvostopenjsko sodišče pa je po ponovnih zavrnjenih prošnjah razpisalo novo zaslišanje prek videokonference marca 2003. Takrat je Dolenc sodišču sporočil, da »ni pripravljen biti zaslišan prek videokonference in prosil, da se obravnava za zaslišanje njega odpove«. Sodnica mu je dala še zadnjo priložnost za zaslišanje, vendar je ni izkoristil, zaradi česar je odločila, da se njegov pisni zagovor odstrani iz spisa. Kljub temu je izraelsko sodišče vztrajalo, da se prek videokonference zaslišijo vsaj priče iz Slovenije.
Nikoli dočakali dodatnih pojasnil
Ob tem je zanimivo, da je prošnja Dolenčevega odvetnika po videokonferenci za zaslišanje prič na ljubljansko okrožno sodišče po pravosodnem ministrstvu prišla šele proti koncu leta 2003, torej štiri leta po prvi odobritvi videokonference tudi za priče. Iz dopisovanja, ki so nam ga odstopili na okrožnem sodišču, je razvidno, da je imelo okrožno sodišče več pomislekov, ki bi jih bilo treba razčistiti, preden bi se videokonferenca izvedla (navzkrižno zaslišanje ne bi bilo mogoče, koga vse in kako naj vabijo, kdo bo plačal tolmača, ipd.).
Zato so zahtevali dodatna pojasnila: »Kot vidite, je v zadevi veliko nejasnosti, zato bi prosili za čim natančnejše odgovore na naša vprašanja, da bi zadeva stekla hitro in brez zapletov. Prosimo vas, da z omenjenimi zadržki seznanite tudi državo prosilko, še posebej glede stroškov in izvedbe zaslišanja,« je na koncu zapisala višja strokovna svetovalka Valerija Jelen Kosi, vendar na okrožnem sodišču pojasnil niso dočakali. Dolenc je nato leta 2004 v Izraelu preklical pooblastilo svojemu odvetniku, izraelsko sodišče pa je na koncu odločilo, da mu ne bo več dajalo novih priložnosti, saj je ocenilo, da s temi manevri le zavlačuje sodni postopek. Nazadnje so Dolencu po desetih letih (Mesika je s postopki začel leta 1995, Dolencu pa so vročili tožbo leta 1998) izrekli sodbo v odsotnosti in praktično le na podlagi dokazov Mesike, saj na sojenje ni prišel.
Med slovenskim priznanjem izraelske sodbe, po kateri Mesika Dolenca, ki vztraja, da je povsem nedolžen, terja za več kot šest milijonov evrov, sta okrožno in vrhovno sodišče ocenili, da je postopek v Izraelu tekel pravilno, očitno pa je, da je imel Dolenc več kot dovolj možnosti za obrambo, vendar jih ni izkoristil.
Z odvetnikom in s pomočjo priznanih pravnih strokovnjakov z inštituta za primerjalno pravo se je Dolenc pred kratkim pritožil še na ustavno sodišče, kjer so nam včeraj povedali, da še niso odločali, ali bodo primer vzeli v presojo. Po sodnih počitnicah pa bo najverjetneje stekla izterjava šestih milijonov evrov iz Dolenčevega premoženja, z izjemo dela, ki ga je zaščitil z domnevno lažnim vpisom zemljiškega dolga.