Martina je na Zavodu RS za zaposlovanje prijavljena že osem let, Dragan pa dve. Oba ugotavljata, da je politika zaposlovanja skrajno neučinkovita. »Odnos svetovalcev na zavodu je povsem neoseben in zbirokratiziran. Njihova naloga je samo ta, da izpolnijo obrazce, te spravijo na kakšen tečaj in preverjajo, ali si aktiven pri iskanju službe,« pravi 45-letna Martina, ki je po poklicu pomočnica vzgojiteljice. »Vse moraš storiti sam. Če pa jih prosiš za kakšen seznam podjetij, ki v moji stroki sploh zaposlujejo, odgovorijo, da takšnega seznama nimajo in naj pogledam po spletu,« je ogorčen 39-letni inženir gradbeništva Dragan.
Po njuni oceni sloni aktivna politika zaposlovanja večinoma na tečajih, ki pa so za večino iskalcev zaposlitve povsem neustrezni. »Mene, na primer, so poslali na 80-urni in dva meseca dolg tečaj za nekakšno dvigovanje morale. Družba, ki je izvajala tečaj, je verjetno dobro zaslužila, večina navzočih pa od tega ni mogla imeti nič,« pravi Dragan.
Podobno je pri Martini. »Poslali so me na neki seminar o tem, kaj na zavodu sploh delajo, potem pa še na tečaj za pisanje prošenj. To je zapravljanje denarja, saj si to lahko pogledam tudi na spletu.« Poleg tega, pravi, ni nobenega jasnega cilja, kaj s tečaji sploh hočejo doseči.
»Na računalniškem tečaju smo bili skupaj ljudje, ki niso znali niti vključiti računalnika, in tisti, ki o računalnikih že vse vedo in so prišli le po certifikat in povrnjene stroške. Enako je bilo na tečaju, ki ga je organizirala zavarovalnica Grawe. Večina od tistih 40 ljudi, ki smo bili tam, ni hotela postati zastopnik. Prišli so le zato, ker so morali priti, da ne bi izgubili statusa,« dodaja Martina.
Svetovalci na zavodu so po njunem mnenju povsem neobveščeni o tem, kaj delodajalci sploh iščejo in kaj morajo iskalci službe za to postoriti. Martino so tako med drugim poslali na pogovor v nekem podjetju za varovanje, ne da bi ji povedali, da je treba najprej opraviti tečaj. Dragan po drugi strani ugotavlja, da je ponudba zavoda silno neažurna. »Na voljo so tečaji za nepremičninskega agenta, nihče na zavodu pa se ne spomni uvesti tečaja za energetsko izkaznico, ki je odslej pri prodaji nepremičnin obvezna in je tak profil zdaj zelo iskan.«
Martina in Dragan se strinjata, da je veliko ljudi na zavodu prijavljenih le zaradi statusa in manjših ugodnosti, kot so denimo brezplačna knjižnica, cenejše vozovnice za avtobus, vstopnice za kulturne in športne prireditve ter podobno. Dobro se zavedata, da prek zavoda ne moreta dobiti službe.
Do APZ je zelo kritična tudi stroka
Z ocenami naših sogovornikov se strinja tudi stroka. Laura Južnik Rotar iz novomeške Visoke šole za upravljanje in poslovanje ugotavlja, da so programi zaposlovanja premalo usmerjeni v dejanske potrebe trga in delodajalcev. »Programi zaposlovanja se zgolj prepisujejo in so premalo inovativni,« pravi Južnik-Rotarjeva. Alenka Kajzer iz Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) zato predlaga, da bi pripravili večletne programe aktivnih politik zaposlovanja, svetovalce za zaposlitev usposobili v mentorje ter povečali njihovo število. »Aktivno politiko zaposlovanja je treba prilagoditi novi strukturi brezposelnih, med drugim visoko izobraženim mladim, ki ne morejo najti zaposlitve. Krepiti bi morali programe, katerih cilj je preprečevanje in zmanjšanje dolgotrajne brezposelnosti,« pa meni Nada Stropnik iz Inštituta za ekonomska raziskovanja. Ob tem opozarja, da je v programe APZ vključena zgolj slaba tretjina brezposelnih.
Slovenski programi APZ se slabo obnesejo tudi v primerjavi z modeli iz tujine. »Slovenski projekti so usmerjeni predvsem na dajanje subvencij delodajalcem, ni pa nobenega sodelovanja med zavodom za zaposlovanje in šolami. Na Norveškem na primer je APZ zasnovana izrazito interdisciplinarno. Z mladimi se ukvarjajo zares aktivno – značilno je spremljanje njihovega razvoja in temeljita individualizacija pri svetovalnih pristopih,« pravi Dalia Cerovšek iz sindikata Mladi Plus.
Učinkovitost aktivne politike zaposlovanja skrbi tudi delodajalce. Samo Hribar Milič, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), ocenjuje, da so ukrepi APZ v prvi vrsti socialne narave in premalo prispevajo h kreiranju delovnih mest in zniževanju brezposelnosti. »Predvsem bi bilo treba izračunati produktivnost teh ukrepov, torej koliko denarja na vključenega v ukrep v povprečju porabimo za posamezno brezposelno osebo in kakšen je učinek,« pa opozarja generalni sekretar Združenja delodajalcev obrti in podjetništva Slovenije Igor Antauer.
Subvencije niso učinkovite
Država bo letos za programe aktivne politike zaposlovanja namenila 104,6 milijona evrov, kar je 44 milijonov evrov več, kot je bilo sprva načrtovano, in dobrih deset milijonov evrov več kot v lanskem letu. Čeprav gre za znatna sredstva in najpomembnejšo intervencijo države na trgu dela, pa je nerazumljivo, da neodvisnih raziskav o učinkovitosti APZ skorajda ni.
Eno redkih analiz je oktobra 2012 objavil Ekonomski inštitut pravne fakultete (EIPF), ki je med drugim ugotovil, da so usposabljanja in izobraževanja brezposelnih bolj učinkovita kot pa denarne subvencije delodajalcem. Slednje naj bi imele zgolj kratkoročen učinek, saj se v evidenco zavoda že v roku enega meseca po zaključku subvencije vrneta kar dve tretjini vključenih, skoraj 80 odstotkov pa v pol leta. Kot neučinkovitega ocenjujejo tudi program javnih del. Po drugi strani naj bi bili dolgoročno uspešnejši ukrepi usposabljanja in izobraževanja – čeprav začasno zmanjšajo intenzivnost iskanja zaposlitve, pa so rezultati, kot ugotavlja EIPF, po dveh letih že pozitivni. Med uspešnimi ukrepi izpostavljajo tudi preverjanje in potrjevanje Nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK), ki naj bi bil koristen zlasti za dolgotrajno brezposelne.
Ker je očitno, da številni delodajalci subvencije izkoriščajo, EIPF predlaga, da se te omejijo le na dobro stoječa podjetja. Doba, v katerem prejemnik subvencije zagotavlja zaposlitev, pa bi morala biti po njihovem mnenju daljša od dobe izplačevanja subvencije. Ob tem predlagajo večji nadzor in razširitev ukrepov na vse brezposelne.
Pri programih izobraževanja in usposabljanja brezposelnih se inštitut zavzema za preusmeritev zlasti na mlajše brezposelne ter prilagajanje izobraževanja povpraševanju delodajalcev. Na podlagi podatkov o prostih delovnih mestih bi morali po njihovem reorganizirati tudi šolski sistem in za deficitarne poklice omogočiti stimulativne štipendije.