Nekateri so že na dobri poti, saj se na raznorazne dogodke odpravljajo oblečeni v času primerne uniforme, čeprav nimajo nobenega drugega razloga, z izjemo želje, da bi izrazili pripadnost določenim gibanjem in vrednotam. Tako smo vselej lahko priča pohodom pionirčkov in partizanov, v zadnjem času pa so se pojavili celo veterani slovenske vojske, ki to niso, in rosno mladi domobranci. Vsi skupaj so naslednji člen v smešni tradiciji šem.
V Sloveniji po tovrstnih maškarah slovijo predvsem viteške igre pod Predjamskim gradom in rimske igre pri Ptuju. Morda boste rekli, da preveč posplošujem, a z izjemo pionirčkov, nihče od naštetih nima pametnega razloga za nošenje uniform, oklepov, tog ... Pri vseh gre zgolj za željo po maškaradi in včasih celo blodnji, da se s tem približujejo stvari sami. To je sicer možno, a v precej omejenih okoliščinah.
Že vrsto let se udeležujem pohoda okoli okupirane Ljubljane. Priložnost je zelo zabavna, ker gre za tisti posebni dogodek, ki na nek način združuje vsebinsko precej dorečen zgodovinski dogodek z bolj laično priložnostjo športnega druženja. Malce hudomušen človek se zato po Poti odpravi v napačno smer in pobira stave, kdo se je tistega majskega dne okoli Ljubljane podal izključno zaradi športa in kdo iz zgodovinskega vzgiba. Recept je preprost. Mimoidoče pozdravljaš s tistim slavnim pozdravom: »Smrt fašizmu!« in čakaš na odgovor.
Iz leta v leto preseneča, kako mešane odgovore lahko človek dobi. Najboljši odgovor je vsekakor »hvala, enako«, ob katerem se vedno vprašaš, če si tudi oni želijo smrti fašizma, ali so zgolj naklonjeni tvoji smrti? Seveda se znajdejo tudi tisti, ki še vedno poznajo pravilen odgovor. Še posebej veterani druge svetovne vojne, ki so svoj čas po Golovcu množično ponosno nosili stare uniforme, so dobro vedeli, kako odgovoriti.
Ko jih vidiš hoditi na stara leta, veš, da so nekoč hodili v spremstvu še večjega števila veteranov. Nato so jim družbo pričeli delati vnuki, z leti pa si pričel tesnobno opažati, da se jih pohoda udeležuje vse manj. Njihovo izginjanje je bil nekakšen memento mori, ki opozarja na neizbežen tok časa. Skoraj solzo v očeh pa si dobil, ko si nekega leta prepoznal enega od vnukov in videl, da se je na pot odpravil sam, z dedkovo uniformo. Predstavljaš si lahko, da je šlo za dedkovo poslednjo željo, da bi se okoli Ljubljane odpravil še zadnjič, kajti od takrat vnuka več nisi srečal v uniformi.
Fant je očitno dobro vedel, da uniforma ni njegova ter da obstaja bistvena razlika med sprehajanjem po deževnem Golovcu meseca maja in skrivanjem v jarku sredi zime. Še posebej, kadar je poleg tebe v jarku prijatelj in soborec, kateremu iz mesta, kjer se je nekoč z roko stikala dlan, brizga kri. To je tista malenkost, ki se pozablja, ko je govor o nošenju veteranskih uniform ob raznoraznih slavnostnih prireditvah.
Najpogosteje se za oblačenje v njih odločijo tisti, ki so še posebej navdušeni nad zgodovinskim obdobjem in vrednotami, ki jih mit uniforme predstavlja. Vendar z vrednotami oboroženih sil in njihovimi proslavami je tako kot s fotografijami, ki jih objavljamo na facebooku ali kažemo prijateljem. Podvržene so precej natančni selekciji, ki na površje dviguje zgolj posamezne drobce, medtem ko umazana resnica običajno ostaja skrita.
Ko uniforme pričnejo nositi ljudje, ki jih niso nosili, ko je šlo zares, se spomin na resnične dogodke zelo hitro spremeni v farso romantizacije zgodovine. Končni rezultat je običajno popolna transformacija tragičnih dogodkov vojne v igro, ki le to poveličuje. Udeleženci in gledalci pa si pogosto celo vcepijo v glavo, da razumejo, kako je bilo takrat ter obžalujejo, ker ljudje danes ne premorejo več tako lepih vrednot in poguma. Ker nosijo uniformo, sebe seveda štejejo med tiste, ki izgubljene vrednote odlično utelešajo še danes.
