Te dni je v Sloveniji na obisku evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI). Njeni člani se srečujejo z različnimi družbenimi manjšinami in nevladnimi organizacijami, srečali pa se bodo tudi s predstavniki vlade. Poznavalci razmer, s katerimi smo govorili v zadnjih dneh, ugotavljajo, da komisija ne bo zadovoljna. Slovenija namreč nima sistematično urejene protidiskriminacijske zakonodaje. Problemi se »rešujejo« parcialno, celostnega pristopa pa ni.
Ministrstvo za pitno vodo?
Četudi je izgovor za pomanjkanje administrativnih zaščitnih ukrepov vselej varčevanje, lahko to državo drago stane. Primer takšne diskriminacije je odnos do Romov. Dejstvo, da jih pri nas več sto živi brez čiste pitne vode, četudi bi jim z minimalnimi infrastrukturnimi posegi vlada dostop do vode lahko uredila, Slovenijo postavlja na seznam kršiteljic človekovih pravic. Po naših informacijah bo tožba zaradi tega kmalu vložena tudi na evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Za vodo za Rome se je že pred letom, da bi vsaj malo opral čast države, zavzel celo sektor za človekove pravice pri zunanjem ministrstvu, ki mora državo zagovarjati pred OZN.
Vendar zunanje ministrstvo Romom ne more zgraditi vodovoda.
»Težava« vladajoče politike je ravno v tem, da Slovenija nima sistematično urejene protidiskriminacijske zakonodaje in da zaščite človekovih pravic ni nikoli delegirala posameznemu ministru, opozarja nekdanja vodja sektorja za človekove pravice pri zunanjem ministrstvu Eva Tomič. Reševanje vsake (potencialne) kršitve človekovih pravic si ministrstva podajajo, nihče pa zanj ne prevzame politične odgovornosti.
Pomanjkanje sistemskih rešitev je zaznala tudi že Evropska unija in po naših informacijah bi Sloveniji lahko grozila kazen sodišča EU v Luksemburgu. Podobno kazen si je, ker ni izpolnjevala evropskih protidiskriminacijskih direktiv, v preteklosti že »prislužila« Nemčija. Po naših informacijah bi morala do danes Slovenija evropski komisiji, ki se opira na predhodne ugotovitve ECRI ter združenja Equinet (Evropske mreže organov za enakost), denimo že poslati pojasnila, kako izpolnjuje evropske direktive, ki se nanašajo na enakost spolov. Podrobnejših informacij o tem na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) včeraj ni bilo mogoče dobiti.
»Ljubitelj« človekovih pravic
Za Slovenijo je obremenjujoče tudi dejstvo, da je vlada Janeza Janše pred letom dni ukinila urad za enake možnosti in njegove pristojnosti prenesla na MDDSZ. Ker je s tem vlada porušila tudi neodvisnost zagovornika načela enakosti, je to ena od poglavitnih tem, s katerimi se trenutno v Sloveniji ukvarja ECRI. Na naše vprašanje, kako vidi trenuten odnos države do preprečevanja diskriminacije in sistema zaščite pred njo, je zagovornik načela enakosti Boštjan Vernik Šetinc dejal, da »pomanjkanje varstva pred diskriminacijo v Sloveniji ni prav nobena skrivnost«. »In tudi to, da nas nadzorne inštitucije iz tujine, tudi iz EU, opozarjajo na neustrezno ureditev, ne bi smela biti skrivnost. Vendar postopki reševanja teh problemov niso transparentni,« je povedal Vernik Šetinc. »To pa zato, ker obsega problema država in njena politika nočeta priznati. Vselej izpolnijo le minimum tistega, kar mednarodne institucije zahtevajo. Vendar, ali so človekove pravice tukaj zaradi nas ali zato, ker nekdo drugi zahteva, da jih spoštujemo?«
Slovenija bo morala marca naslednje leto oddati poročilo svetu OZN za človekove pravice, že letos pa poročilo o preprečevanju rasne diskriminacije pričakuje Odbor Združenih narodov za odpravo rasne diskriminacije CERD. Po naših podatkih ima Slovenija težave s sestavljanjem tega poročila ravno zato, ker se ministrstva med seboj ne morejo dogovoriti, katero je bolj pristojno za katero področje. V nekaterih državah, ki imajo boljše ureditve, je področje človekovih pravic posebej poverjeno bodisi pravosodnim ministrom bodisi posameznim državnim sekretarjem, je dejala Eva Tomič.
»Težko bi rekel, da slovenska politika namenoma blokira izvajanje evropske regulative boja proti diskriminaciji, dejstvo pa je, da to področje politika podcenjuje,« je opozoril tudi namestnik varuhinje človekovih pravic Jernej Rovšek. »V kontekstu varčevalnih ukrepov človekove pravice pač niso prioriteta.« Ta strategija pa ni v skladu z željo Slovenije, da bi (ponovno) postala članica sveta OZN za človekove pravice, ter dejstvom, da Janez Janša, katerega vlada je lani ukinila svet za človekove pravice, o človekovih pravicah zdaj predava v tujini. »Na tem področju je nastala velika razlika v primerjavi z devetdesetimi leti, ko je bil zagon res velik,« je povedal Rovšek. »Tedaj ni bilo sporno, da so človekove pravice pomembne!«
