»Ni bil oče, kot bi moral biti oče. Razbil je več avtov, bežal pred policijo. Ko je prišel zvečer domov, pa je večkrat brez razloga tepel mene in mami. Brata si ni upal, ker bi ga nazaj,« je tiho, a odločno začel svojo pripoved še ne sedemnajstletni mladenič, član Alateene, skupnosti najstnikov, ki jih je prizadelo pitje družinskih članov. »S svojo pripovedjo bi rad komu pomagal,« je še odločneje nadaljeval in se znova prepustil spominom: »Začelo se je, ko sem bil star kakšna tri leta, ko smo gradili bajto in je oče vse bolj pil. Dosti me je pretepal, imel sem veliko zlomov in nisem upal povedati ne mami ne bratu. Vedno mi je govoril, da se ne smem družiti z mami, ker je ona vse zafrknila. Ko smo se ločevali, ker je oče pil že vsak dan, sva se z mami preselila k babici. Potem ga nisem nikoli več videl in si ga tudi nikoli več ne želim videti, saj do njega še vedno čutim enako močan odpor. Toliko hudega mi je storil. Še vedno se težko učim, velikokrat težko zaspim, ker mi misli odtavajo in se spomnim, kako je bilo. Veliko časa rabim, da se pomirim,« je priznal prijeten in urejen mladenič, ki je na svoji koži izkusil tragične posledice alkoholizma v družini.
»Čez en mesec bom star 17 let, pa še nisem pokusil kapljice alkohola,« je še povedal in dodal, da med vrstniki ne pozna nikogar drugega, ki alkohola še ne bi pokusil. Nasprotno, vrstniki so, kot pravi, prepričani, da so petki in sobote namenjeni opijanju, še zlasti če so povezani s kakšnim koncertom. Ko je bil mlajši, še pove, se ni zaupal vrstnikom. Pomagali so mu zlasti brat, mama in babica. Ko je kasneje spoznal vrstnika s podobnimi težavami, pa je bilo takoj vse lažje. Tudi zato zdaj rad tudi sam pomaga drugim in je pripravljen z njimi deliti tudi svojo zgodbo.
V vsakem razredu vsaj dva otroka alkoholikov
Čeprav je nekoč zapadlo v alkoholizem zelo veliko otrok alkoholikov, se danes vsaj ti odstotki nekoliko zboljšujejo. Po ugotovitvah najnovejše vseevropske raziskave trajne posledice razmer v starševski družini nosi le še tretjina otrok staršev alkoholikov. Seveda imajo več možnosti za to, da ne zapadejo v znane vzorce, otroci, ki imajo možnost stabilnosti, pristnega čustvenega odnosa in dobijo dovolj pozornosti vsaj pri enem izmed staršev, pojasnjuje asist. mag. Nena Kopčavar Guček s katedre za družinsko medicino na ljubljanski medicinski fakulteti, ki je sodelovala v raziskavi. Med dejavnike, ki jih pred tem ščitijo, sodijo tudi sposobnosti otrok, da se »izklopijo« od motečih elementov v družini, in zunanji podporni sistem, ki zagotavlja stabilnost. V ta sklop sodijo tako hobiji kot prijatelji.
Raziskava je razkrila, da tudi pri nas vsak 7. do 10. otrok živi v družini z najmanj enim staršem alkoholikom. »To pomeni dva do tri otroke na razred,« izpostavlja Kopčavar-Gučkova in dodaja, da otroci o tem ne govorijo, saj se počutijo stigmatizirani. »Otroci staršev alkoholikov so spregledani, neprepoznani, niso deležni pomoči, podpore, zanesljivosti. Pogosto so nepriljubljeni in nezaželeni, bodisi zaradi vedenja svojih staršev bodisi zaradi lastne težavnosti,« opozarja zdravnica. Sodeč po raziskavi je bil eden od treh že zaskrbljen tudi zaradi nasilnosti staršev, skoraj vsi pa so svoje težave nekomu že zaupali. Najpogosteje je to vrstnik, predvsem sošolec, sestra ali starši prijateljev. »S pogovorom so dobili distanco do svojega problema, pomemben uvid, kritičnost, premagali so stigmo in zanikanje,« našteva zdravnica in polaga vsej družbi na srce, da odpre oči in srce, prepozna otroke alkoholikov in jim pomaga. Kot pravi, za to ne potrebujemo veliko denarja, več zaleže dobra volja in pripravljenost na pomoč.
Ne nazadnje prav to že počno številni prostovoljci v sklopu preventivnih programov za zdrav življenjski slog brez odvisnosti otrok in mladostnikov, ki po drugi strani pomagajo tudi drugim mladim, da se izognejo pastem zasvojenosti. Takšni programi so: Z glavo na zabavo, Sporočilo v steklenici, Projekt Človek, Drogart in spletni portal Nalij.si.
Primeri dobrih praks
Vseevropska raziskava o otrocih staršev alkoholikov vključuje tudi primere dobrih praks. Takšen je, na primer, celodnevni družinski center v Talinu v Estoniji, kjer so otrokom in staršem vedno na voljo strokovni svetovalci, otrokom pa dodelijo tudi »velikega« brata ali sestro, ki je že sam prebrodil podobne težave. Ali pa angleško družinsko sodišče, kjer ni kazni, družina pa korak za korakom sprejema majhne kompromise.
Zanimiv primer dobre prakse je tudi Alkošola, ki je nastal na fakulteti za medicino v Ljubljani, kjer so študentje prvega letnika v nesreči na Slovenčevi, kjer je pijani voznik do smrti zbil Klaro in Mio, izgubili sošolko. Projekt je nastal v želji, da bi tudi sami pomagali oblikovati boljši in varnejši svet z manj omame. Študentje upajo, da bodo po pogovoru z otroki za sabo pustili bolj ozaveščeno skupino otrok z več odgovornosti za svoje ravnanje in več motivacije, da bodo sledili svojim sanjam. V to trdno verjame tudi študentka medicine Mina Pirih, ki meni, da morajo mladim prijateljsko povedati tudi, da naj se zabavajo, a da bistvo zabave ni alkohol in opijanje, da petek in sobota nista namenjena le pijančevanju in da ni normalno, da se zjutraj prejšnjega dne ne spomniš.
