Mandelc: “Ljudje so naveličani, da jim 20 let isti ljudje pripovedujejo pravljice o prihajajoči pomladi, pomlad pa so nekje na pol poti ugrabili”

Vsi tisti, ki se bodo danes odpravili na ulice, pa imajo še en razlog več za izražanje nezadovoljstva. »Ugotovitve iz poročila KPK so protestnike še okrepile v odločenosti, da je prišel čas. Da ni več izgovorov. Da je konec,« je bil jasen Mandelc, sicer raziskovalec na oddelku za sociologijo ljubljanske filozofske fakultete.

Počakati moramo vsaj še nekaj dni, da se koalicijski stranki Državljanska lista in Slovenska ljudska stranka izjasnita o izstopu iz koalicije. Preostali dve stranki koalicije, Nova Slovenija in Desus, sta se namreč že odločili, da želita navkljub težkim obtožbam v Poročilu Komisije za preprečevanje korupcije, ki močno bremenijo predsednika slovenske vlade, s sodelovanjem nadaljevati.

Janez Janša ultimativno sporoča, da o(b)stajata zgolj dve možnosti – njegova vladavina ali takojšnje predčasne volitve. Vendarle pa je spregledal dejstvo, da ima njegova stranka v parlamentu zgolj 26 poslanskih glasov, zato je vsaj teoretično mogoča tudi tehnična vlada. Ocenjujem, da gre v tem primeru za strah, da bi nekajmesečno obdobje tehnične oziroma prehodne vlade dodatno zrušilo strankino priljubljenost in jih potisnilo na politično obrobje.

Parlamentarne stranke so v precepu, kaj storiti. Če odrečejo zaupanje vladajoči koaliciji, jih lahko predčasne volitve izvržejo iz parlamenta. SD ta hip morda še računa na val podpore izpred predsedniških volitev, a nisem prepričan, da bodo levi in sredinski volivci nagradili pasivnost stranke in njenega predsednika v zadnjih mesecih. Nevarnost izpada iz parlamenta ob morebitnih predčasnih volitvah tako grozi predvsem DeSUS-u, ki se je zapletal v pogubno kompromisarstvo, ter NSi, na račun katere bo skušal Janša okrepiti podporo SDS.

Na drugi strani se SLS in DL zavedata, da lahko z Janševim padcem zasedeta izpraznjeni politični prostor desne sredine, iz desno usmerjenih krogov - izvzemši trdo SDS linijo - je namreč slišati, da potencialni volilci desnice pričakujejo odmik od radikalne politike slovenskega premiera. Omenjeni stranki lahko računata na 30 do 35 odstotkov vseh glasov. Še posebej SLS je mogoče v prihodnje videti kot nosilko demokratične in zmerne konzervativne politike v Sloveniji. Ravnanja njenega predsednika in nekaterih drugih vidnih članov dajejo slutiti, da gre za proces preobrazbe in samoočiščenja, ki lahko SLS katapultira v vodstvo konzervativnega dela političnega spektra. Če bo SLS igrala na »prave karte«, je stranko v prihodnje mogoče videti kot najmočnejšo politično opcijo na desni sredini.

Janez Janša je v posmeh vsem postulatom javne odgovornosti, demokratičnosti, transparentnosti in spoštovanja institucij nadzora, neprepričljivo in arogantno zavrnil ugotovitve iz poročila, enako neustrezno se je po mojem prepričanju odzval prvak Pozitivne Slovenije. Prav tako stranke niso izkazale ustreznega posluha za zahteve, ki jih je v zadnjih mesecih na ulici glasno zahtevalo več deset tisoč ljudi.

Pri Janševem in Jankovićevem odzivu gre za izjemno slab signal, v času vsesplošnega nezaupanja v pravno državo sporočata, da lahko, če smo na dovolj visoki poziciji, preprosto zamahnemo z roko in ignoriramo ugotovitve očitanih kršitev in zlorab. O strokovnosti in korektnosti KPK nimam nobenih dvomov, jasno pa na podlagi prebranega in videnega močno dvomim v resničnost trditev, ki sta jih o poročilu izrekla Janša in Janković.

Prvak SDS je nemudoma aktiviral svoje besedišče o zarotah, o »diskreditaciji in likvidaciji«, namesto za odstop se je odločil za preverjeno metodo groženj in diskreditacij političnih nasprotnikov in celo sopotnikov. Koalicijskima partnericama SLS in DL postavlja ultimat in jima vnaprej nalaga krivdo za politično krizo, ki bi naj nastala v primeru padca njegove vlade. Sam ocenjujem, da ta hip v Sloveniji nimamo normalne vlade, temveč vlado agonije, vlado, ki je podlegla neoliberalni paradigmi reševanja krize, ki se ni doslej še nikjer na svetu obnesla. Poleg tega država ne more normalno delovati, če protestnike na ulici pričaka specialna policija, vodni top, solzivec, če zaprejo zgodovinski Trg republike, obkolijo Cankarjev dom ...

Zaupnici predsednikoma SDS in PS sta bili farsa. Spraševati svoje najzvestejše podpornike o podpori je približno tako kot bi direktor podjetja predlagal povišico in bi se potem hvalil, da je 98,6 odstotkov delavcev glasovalo za povišico, in da ni dobil takega zaupanja in podpore vse od prejšnjega predloga za povišanje plač svojim zaposlenim. Bilo me je resno strah, da bo podpora Janezu Janši na tajnem glasovanju presegla 100 odstotkov.

Na podlagi očitanih zlorab in ob predpostavki politične zrelosti in demokratične, državniške drže obeh, bi oba nemudoma odstopila. Gre namreč za preveč resne obtožbe, da bi bilo mogoče zadrego odpraviti s preverbo zaupanja med najzvestejšimi podporniki.

Premierjeva pojasnila v oddaji Odmevi na dan, ko je KPK objavila svoje poročilo, so simptomatična. Če je premier na eni strani svojo krivdo kategorično zanikal, je obenem priznal zamude pri oddaji poročil, priznal je, da je spregledal spremenjeno zakonodajo, a v nasprotju s KPK ocenjuje, da »ne gre za tako pomembno kršitev«. Priznal je napako glede cene avtomobila, a je v isti sapi pojasnil, da predsednik protikorupcijske komisije vozi boljši avto od njega. Priznava, da je dobil več priložnosti, da KPK pojasni izvor premoženja, a po njegovem »nekaterih pojasnil niso želeli slišati«. Slovenski premier je v preteklih dneh izgubil pomemben del kredibilnosti tudi v očeh tistih, ki so ga do nedavnega morda še podpirali.

Ob vsem tem je morda še posebej pomenljiv glasni molk predsednika republike Boruta Pahorja. Mineva četrti dan in predsednik obeh politikov še ni pozval k premisleku o odstopu. Namesto tega se je zavil v molk, ki le še priliva olja na ogenj vsesplošni jezi in ogorčenju. Na nekem drugem mestu sem zapisal, da upam, da je predsednik Pahor na dan zaprisege dojel zgodovinski trenutek, ki je artikuliran v sporočilu protestov, da bi moral biti njegov ultimativni premislek, ali bo postal predstavnik in glas ljudstva, ali ostal predstavnik politike, ki nedostojno zmerja svoje državljane in državljanke z zombiji, ki s surovim cinizmom in demagogijo seje strah in razdor. Od predsednika republike zato pričakujem, da se nedvoumno opredeli do poročila in do konsekvenc, ki bi mu morale slediti.

Tisočem, deset tisočem morda, ki bodo na slovenskih ulicah in trgih danes popolne zbrani v protestu proti korumpirani politiki, nepotizmu, zlorabam, rušenju socialne države in doktrini šoka, ki ga z odmerjenimi sunki v naše družbeno in ekonomsko tkivo spušča oblast, daje dodatni motiv, da je potrebno vztrajati in doseči zahtevane spremembe. Pri čemer protestniki ne zahtevajo nemogočega, še manj nelegalnega, njihov poziv je spoštovanje ustavnih norm, demokratičnih standardov, spoštovanje pravne države in pravičnosti, zagotavljanje enakih možnosti za vse državljane, ostrejši nadzor in sankcije za gospodarski kriminal, vračilo nelegalno nagrabljenega premoženja. Ugotovitve iz poročila KPK so protestnike še okrepile v odločenosti, da je prišel čas. Da ni več izgovorov. Da je konec.

Ne vem, koliko je verjeti predsednikoma Državljanske liste in Slovenske ljudske stranke, bilo bi pa nepojmljivo, da sta Žerjav in Virant premiera pozvala k odstopu in bi nato še naprej sodelovala v njegovi vladi. Slišati je bilo pozive, naj Janša odstopi in SDS predlaga drugega mandatarja iz svojih vrst, a se zdi tak scenarij malo verjeten.

Janez Janša v letošnjem letu praznuje dve desetletji na čelu svoje stranke, še nikoli doslej ni imel na strankarskih predsedniških volitvah protikandidata, soglasna podpora na sredinem glasovanju daje slutiti, da stranka brez njega ne bi dolgo živela. SDS je klasična stranka tranzicijske desnice, na politično površje so jo dvignili specifični tranzicijski procesi, zato ocenjujem, da bodo konzervativni volivci prej ali slej spoznali, da je za normalizacijo političnih razmer potrebno izbirati med zmernejšimi opcijami. Enako v tem pogledu velja za levi del političnega spektra; ko bo liberalnejši in socialdemokratski volivec ocenil, da je čas za normalizacijo, bodo priložnost in podporo dobile tudi stranke kot so TRS, zelene in trajnostno naravnane politične opcije.

Tehnična vlada, kakor vsaka druga, potrebuje 46 glasov v parlamentu. Tudi brez SDS bi bilo takšno vlado mogoče ustoličiti, a bi morala zanjo glasovati tudi Pozitivna Slovenija, preostale stranke namreč nimajo dovolj glasov. Postavlja se vprašanje, ali bi se bil Zoran Janković pripravljen odreči vodstveni vlogi, a je morda prav to trenutek resnice zanj in za njegovo stranko. Če bi hoteli pogledati onkraj ozkega strankarskega interesa, bi razumeli, da so takojšnje predčasne volitve v pregretem ozračju in v luči resnih obtožb na njegov račun, preuranjene. Stranka je v javnomnenjskih raziskavah globoko zdrsnila, strateški premislek jih morda napelje na odločitev, da je smiselno počakati s predčasnimi volitvami in podpreti nestrankarskega kandidata za novega mandatarja.

Bolj kot razprava o tehnični vladi je ta trenutek po mojem prepričanju pomembno v široki, javni in inkluzivni diskusiji razgrniti perspektive in pravične rešitve za izhod iz politične, ekonomske in moralne krize. Ali želimo z novo predvolilno kampanjo zapasti v ideološke boje na nož, ali si raje vzeti čas za poglobljen premislek o prihodnosti naše skupnosti. Ljudje zahtevajo nove obraze, naveličani so, da jim dvajset let isti ljudje pripovedujejo pravljice o prihajajoči pomladi, pomlad pa so nekje na pol poti ugrabili. Dovolj je bilo med sabo sprtih zombijev, ki jim vlada žaljivo čivkanje, cinizem in demagogija, ustaviti moramo razgradnjo družbenih sistemov, ki so jih generacije gradile desetletja. Vrhovi slovenske politike so obtoženi korupcije, nepotizma, gospodarskega kriminala ali omogočanja gospodarskega kriminala, za nekatere od njih prihajajo obtožbe celo iz tujine. Skrajni čas je, da se njihova doba izteče.