V romskem naselju v Dobruški vasi je bilo predvčerajšnjim »zgodovinsko« srečanje. Prvič so se v katerem od dolenjskih naselij sestali predstavniki Romov, ki imajo v Sloveniji velik vpliv. V veliko leseno garažo sredi naselja so prišli Janja Rošer, predsednica Sveta romske skupnosti Slovenije, Darko Rudaš, predsednik Foruma romskih svetnikov, Haris Tahirović, predsednik zveze romske skupnosti Anglunipe, in Dušica Balažek, romska aktivistka iz Novega mesta. Opravičil se je samo Jožek Horvat - Muc iz Zveze Romov Slovenije. Njihova gostiteljica je bila Lili Grm, romska aktivistka iz Dobruške vasi. Poklicala jih je, da bi pomagali.
Definicija srednjega veka
Govorili so o prihodnosti naselja, ki se seseda samo vase. Bivanjske razmere, ki jih najdete v Dobruški vasi, so definicija srednjega veka. Sedemnajst bivališč od dvajsetih nima ne vode ne elektrike. Med hišami se po poteh cedi blatna brozga. Pod naseljem teče umazan potok, iz katerega najrevnejše družine – z desetimi ali dvanajstimi otroki – zajemajo vodo. Tudi če jo prekuhajo, so v njej raztopljene težke kovine in kemikalije, zaradi katerih se otrokom po obrazih razraščajo kraste. Otroci, ki so včeraj zrli v nas iz kolib, so videti kot miniaturni starci. To naselje je tako strašno, da so o njem pred tremi leti govorili v generalni skupščini Združenih narodov. Predstavnikom držav vsega sveta ga je opisovala posebna poročevalka Združenih narodov za človekovo pravico do varne pitne vode in sanitarij Catarine de Albuquerque, ki je Dobruško vas osebno obiskala.
A nič od tega ni najhujše, pravijo Romi. Najhuje zanje je, da njihovim domovom grozi rušenje.
Romsko naselje v Dobruški vasi leži sredi bodoče poslovne cone, ki jo načrtuje občina Šmihel. Med hišami in barakami je bilo predvčerajšnjim v vse smeri neba videti gradbišče, tovornjake, buldožerje, velike kupe zemlje. »V tem naselju Romi živimo že petdeset let, zdaj pa ne vemo, ali bomo lahko tu živeli še do konca leta,« je rekla Lili Grm. Občina naj bi do septembra letos zgradila čistilno napravo, do leta 2016 pa naj bi bilo zgrajeno še vse drugo, pravijo Romi.
Kaj je to »vse«, ne ve nihče med njimi. Na občini Škocjan, pravijo, dobijo vsakokrat drugačna pojasnila. »Včasih nam je rečeno, da so gradbišču napoti tri hiše, včasih sedem,« pravi Grmova, ki ima hišo tik ob lokalni cesti, po kateri vozijo tovornjaki z gradbenim materialom. »Sin me vsak dan sprašuje: 'Mamica, ali nam bodo porušili hišo?' Vidi me s tem kupom papirjev, dopisi in pritožbami, ki jih pošiljam na vse strani, od občine do urada predsednice vlade in varuhinje človekovih pravic. Tudi če se sinu zlažem, da se nima česa bati, lahko vidi, da je nekaj zelo narobe.« Za otroka je dovolj pogled skozi okno. Bagri so tam.
»Tu je njihov dom«
Na občini Škocjan pravijo, da Romi pretiravajo. »Sporna je samo ena hiša, ki pa še ni vseljena,« nam je včeraj zagotovil škocjanski župan Jože Kapler. »Stoji ravno na mestu, kjer bodo potekale cevi. To hišo bomo prestavili.« Na vprašanje, ali bodo tudi vse druge družine izvedele, kakšna bo usoda njihovih bivališč, župan ni odgovoril naravnost. Dejal je, da v naselju »delujejo nekateri, ki imajo čisto osebne interese«. Strinjal pa se je, da je treba Rome vključiti v dialog vaške skupnosti. »Že lani julija smo ustanovili mediacijsko skupino, na zadnji sestanek novembra pa trije povabljeni Romi sploh niso prišli.« Zaupanje je povsem porušeno na vseh straneh. Že leta 2011 se je v urejanje razmer vpletlo ministrstvo za zunanje zadeve, ker je skrb za Rome v skladu s konvencijami mednarodna dolžnost države.
Lani se je vključil tudi kabinet predsednice vlade Alenke Bratušek. Predstavnica kabineta Tamara Vonta nam je zagotovila, da se osebno trudi prav za to naselje. »Vendar vse to ne pelje nikamor, še vedno ne vemo, kaj bo z nami,« pravi Lili Grm. Prisilne izselitve Romov in rušenje njihovih domov – namesto legalizacije naselij in urejanja njihovega položaja – so stalna praksa po vsej Evropi. Romi v Dobruški vasi nimajo po vsem, kar preživljajo, nobenega razloga za upanje, da se jim to ne more zgoditi. Živijo odrezani od vseh civilizacijskih norm in pravil. »Občina se izgovarja na državo, država pa na občino. Zaupamo si lahko samo še Romi med seboj,« je Grmova pojasnila okoliščine sestanka s predstavniki velikih romskih organizacij.
»Romi bi radi tu ostali,« je po sestanku dejala Janja Rošer. »Tu je njihov dom,« je dodal Tahirović. »Nihče jih ne sme izbrisati. Dolžni smo jim stati ob strani.«
Romi iz Dobruške vasi, možje, žene, dekleta v dolgih krilih, obkrožena s kopico otrok, so na koncu sestanka podpisovali dokument z odločnimi sklepi. Do prvega koordinacijskega sestanka med Romi in oblastmi naj se ustavijo vsa dela v naselju, so zapisali. V ozadju pa je bager kopal luknjo.
