Obveznega nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) iz slovenščine se je letos udeležilo 17.099 devetošolcev, ki so v povprečju dosegli 51,77 odstotka točk, so sporočili iz Državnega izpitnega centra. Nekoliko višji so bili rezultati pri matematiki, ki jo je pisalo 17.162 učencev; v povprečju so dosegli 55,26 odstotka. Rezultati pri tako imenovanem tretjem predmetu so bili razen pri zgodovini še nekoliko višji. Pri angleščini so učenci dosegli 64,39 odstotka točk, pri nemščini, ki jo je pisalo le 237 učencev, 69,46 odstotka, pri geografiji 64,14 odstotka, pri tehniki in tehnologiji pa 58,33 odstotka. Pri zgodovini so učenci dosegli le 47,95 odstotka možnih točk. Posamezen predmet je (z izjemo nemščine) pisalo več kot 4000 učencev.
»Lažje priti na Luno kot slovenščino pisati 100 odstotkov«
Učiteljica slovenščine Manja Voglar iz Krškega je v pismu, ki smo ga objavili v včerajšnjem Dnevniku, v imenu mnogih učiteljev (pre)skromne rezultate pri slovenščini komentirala takole: »NPZ-ji, predvsem iz materinščine, vsako leto znova povedo vsem nam, da učenci materinščine ne znajo (jih ne naučimo), da je lažje priti na Luno kot slovenščino pisati 100 odstotkov.« V nadaljevanju je pojasnila strokovne razloge, ki po njenem botrujejo slabim rezultatom, in bila pri tem zelo kritična do Državnega izpitnega centra oziroma tistih, ki v njegovem okviru pripravljajo naloge za NPZ.
Direktor Državnega izpitnega centra (RIC) Darko Zupanc nam je odgovoril le na nekatere očitke, ki letijo na NPZ in po njegovem mnenju razodevajo preveč poenostavljeno razpravo o doseženih povprečnih rezultatih. Za vsebino, težavnost in taksonomijo vprašanj v testih so, kot je poudaril, odgovorne predmetne komisije, zato lahko le te odgovorijo na očitke, ki zadevajo vsebino nalog. (Predmetna komisija za slovenščino bo svoj odgovor še pripravila.)
Pasti pri interpretaciji rezultatov
Iz tega, da so devetošolci letos pri slovenščini dosegli v povprečju 51,77 odstotka točk (lani 54,94), pri matematiki pa 55,26 odstotka (lani 51,44 odstotka), ne moremo kar tako sklepati, da so letos v slovenščini slabši, v matematiki pa boljši, pojasnjuje Zupanc. »Naloge iz preteklih let ne ostajajo tajne in se delno ne ponovijo v novem šolskem letu, v tem smislu niso medletno standardizirane. To pomeni, da iz nekajodstotnih odstopanj v povprečnih dosežkih ne moremo izpeljati omenjenih sklepov. Še manj pa smemo trditi, da letošnji devetošolci znajo manj slovenščine kot matematike, lani pa je bilo obrnjeno. Dveh povsem različnih testov, celo iz dveh različnih predmetov, se prek povprečnega števila doseženih točk ne more enostavno računsko primerjati med seboj.«
Prav tako je po Zupančevem mnenju napačno trditi, da povprečni dosežek, na primer 51,77 odstotka točk, pomeni komaj zadostno znanje oziroma oceno zadostno. »Tega iz sedanjega NPZ v Sloveniji ne moremo in ne smemo sklepati,« poudarja. Predvsem za učitelje pa tudi za učence in starše pa je zelo pomemben podatek, kako se doseženi cilji in standardi pouka za učenca, razred ali šolo umeščajo med tipične »opise doseženih znanj«. Pri tej interpretaciji se številčni dosežek vzame kot izhodišče in ugotovi, da na primer 51,77 odstotka predstavlja povprečno doseženo znanje. Iz opisanih doseženih ciljev in standardov v območju povprečnega znanja se lahko razbere, kaj z veliko verjetnostjo učenec (ali učenci) s takim dosežkom zna(jo). Iz opisov doseženih znanj v tako imenovanih višjih območjih pa je mogoče razbrati, česa vse zelo verjetno učenec ali skupina učencev s povprečnim znanjem (še) ne zna. »Takšna 'kriterijska' interpretacija dosežkov NPZ je prav tako pomembna, ali pa še bolj, kot primerjanje z vrstniki in računanje razlike med dvema (povprečnima) dosežkoma.« Ob tem ne zanika pomena dosežkov, izraženih v odstotkih, tako na ravni učenca in razreda kot šole.
Dosežki v šolah boljši kot pri NPZ
Zupanc ob tem pojasnjuje, da porazdelitev dosežkov pri nacionalnem preverjanju znanja vsako leto prikaže tudi deleže učencev v generaciji, ki (ne) dosegajo določene vrste in stopnje znanja, in opozarja, da so deleži učencev z odličnimi in prav dobrimi ocenami v šolah veliko večji kot deleži učencev, ki po dosežkih NPZ izkazujejo nadpovprečne rezultate. Ob tem svari: »Najbrž ne bi bilo dobro, če bi zaradi pritiskov 'javnosti' v teste NPZ dajali čim lažje naloge – zato da bi rezultati izkazovali visoka povprečja in s tem dajali alibi inflatorno visokemu šolskemu ocenjevanju.« Po Zupančevem mnenju bi bilo bolje, če bi dosežki na NPZ povratno vplivali na šolsko ocenjevanje.
