»Ko sem na tekmovanju iGEM okusil, kaj pomeni biti v svetovnem znanstvenem vozlišču, kot je Boston, sem si v njem zaželel preživeti več kot le en teden,« se spominja biotehnolog Jernej Turnšek. Šestindvajsetletni Celjan je leta 2010 s študentsko ekipo pod vodstvom profesorja Romana Jerale v ameriškem Bostonu obiskal univerzo MIT, kjer so zmagali na tekmovanju v sintezni biologiji. Turnšek sodi med najbolj nadarjene mlade slovenske znanstvenike. Leta 2011 je prejel tudi zlato medaljo na študentskem tekmovanju iz bionanotehnologije na univerzi Harvard. Zgolj vprašanje dni je bilo, kdaj ga bo odneslo čez mejo. »Takoj po opravljeni diplomi junija lani sem se prijavil na doktorski program sistemske biologije na švicarskem ETH, ki se redno uvršča med petnajst najboljših svetovnih univerz,« zveni povsem samoumevno. »Hkrati pa sem poslal prijavo v bostonsko biotehnološko podjetje Ginkgo BioWorks. V dveh zaporednih dneh konec lanskega julija sem tako dobil pozitivna odgovora z dveh koncev sveta.« V Švici je bil sprejet na doktorski študij, v ZDA pa ga je čakala pogodba o zaposlitvi. »V rokah sem imel dve izjemni zgodbi,« se spominja. »Sprejel sem odločitev, ki je nisem niti za trenutek obžaloval.«
Mladi na prepihu
Turnšek je danes v Bostonu. »Ukvarjamo se z genskim inženiringom mikroorganizmov za produkcijo spojin z visoko dodano vrednostjo,« je razložil. »Pri tem sodelujemo strokovnjaki s področja računalništva, elektrotehnike, kemijskega in biološkega inženirstva, biotehnologije, biologije, kemije in ekonomije. V enem trenutku govorimo o tem, kako načrtovati novo molekulo DNK, v drugem že dobim elektronsko pošto o novem poslovnem sodelovanju, temu pa sledi pogovor o optimizaciji algoritmov za komunikacijo z masnim spektrometrom,« je navdušen. Vmes je bil, mimogrede, sprejet tudi na doktorski študij na univerzi Harvard. »Študirati začnem jeseni,« napoveduje.
Profesor Roman Jerala s Kemijskega inštituta pozna vrsto podobnih zgodb. Vsako leto pelje na tekmovanje iGEM okoli deset študentov. Doslej so dvakrat osvojili glavno nagrado in enkrat prvo nagrado s področja medicine. Okoli sebe ima zbrane mlade znanstvenike z velikim potencialom. »Ocenjujem, da jih je doslej šlo v tujino od petnajst do dvajset odstotkov,« je pomislil minuli petek. »Večinoma so dobili mesta na zelo dobrih univerzah, tako kot Jernej. Nekateri pa še končujejo dodiplomski študij in se letos prijavljajo na nadaljevanje študija v tujini.« Jerala opozarja, da je slovenska znanstvenoraziskovalna sfera v takšnem položaju, da mladih ljudi ni mogoče zadržati doma. »V Sloveniji leto in pol ni bilo razpisanih projektov,« je spomnil na razmah varčevalne krize. Politiki trdijo, da so ob lanskem protestu akademikov in študentov šestnajst milijonov evrov »vrnili« akademski sferi. »Ampak to ne pomeni, da bodo milijoni res vrnjeni,« opozarja Jerala. »Zgolj zmanjšanje sredstev bo nekoliko manjše. Denarja pa ne bo nič več. Javnost se ne zaveda, da so mladi znanstveniki zaradi tega na velikem prepihu. Ne gre za to, da bi jih kdor koli odpuščal, ampak se njihove pogodbe enostavno ne podaljšujejo. Če že, pa se podaljšujejo za nekaj mesecev, morda za leto dni. Zato odhajajo na univerze Harvard, Stanford, Rockefeller. Vprašanje je, ali se bodo kdaj vrnili.«
Osvežitev države
Turnšek kratkoročne vrnitve v Slovenijo ne načrtuje. »Tu me čakajo doktorat in številne priložnosti, ki iz njega izhajajo. Zanje sem garal pretekla tri leta in želim užiti vse, kar se mi ponuja,« je odločen. »Težko rečem, kaj se bo dogajalo čez pet ali šest let, ko bom tu zaključeval izobraževanje. Vrnitve v domovino si ob morebitni ugodni profesionalni priložnosti seveda želim. A vse bo tedaj odvisno tudi od 'splošne klime' v Sloveniji in ZDA. Trenutno ZDA v biotehnologiji in znanostih o življenju nasploh vidijo ogromen potencial. Podjetniška kultura je izjemno razvita in tudi akademske institucije iščejo priložnosti za prenos svojih raziskav v prakso. Raziskovalci na Harvardu so denimo ves čas v tesnem stiku z zdravniki v bolnišnicah. Do njih prihajajo z novimi izsledki in skupaj iščejo načine, kako jih prenesti v realnost.«
Ocena, da v Sloveniji most med znanstvenoraziskovalnimi institucijami ter podjetji ni ustrezno vzpostavljen, je v naših pogovorih z znanstveniki pogosta.
»Trg dela je v Sloveniji trenutno res osiromašen, a če bi vsaj nekoliko utrdili vez med raziskovalnimi institucijami in industrijo, če bi obe strani imeli več posluha druga za drugo, problem 'bega možganov' mladih kadrov morda ne bi bil tako pereč,« ocenjuje mladi znanstvenik. Odhod določenega dela mladih v tujino se mu sicer zdi neizogiben. »Na majhen slovenski trg prihaja veliko več visokokvalificiranih ljudi, kot jih je sposoben sprejeti. V osnovi ni tako z odhodi v tujino nič narobe. Ključno vprašanje pa je, kako omogočiti vračanje.« Sam raje kot o »begu« govori o »kroženju možganov«. V njem vidi tudi sebe. »To se mi zdi popolnoma naraven proces: učiti se, pobrati dobre stvari in jih skušati vnesti v svoje okolje ter ga s tem obogatiti, narediti bolj fleksibilnega, konkurenčnega. Nekako v smislu reka: misli globalno, deluj lokalno.« Če se Slovenija s tem fenomenom ne bo ukvarjala, opozarja, pa se lahko kroženje možganov hitro spremeni v dokončen beg. »To pa državi nikakor ne bo prineslo ne gospodarske ne kakšne druge osvežitve, ki jo nujno potrebuje.«
