»Nekatere kmetije, ki delujejo kot turistične ali izletniške, se ne držijo pravil igre. Takih je preveč, a doslej ni bilo volje, da bi vzpostavili red. Nekatere imajo preveč sedežev, pri drugih ni pregledno, kaj prodajajo, saj jim veljavna zakonodaja omogoča, da lahko surovine kupujejo tudi v trgovini. Ker ni točno določeno, do kod je dopolnilna dejavnost in od kod obrt, v nekaterih primerih ne gre več za turistične kmetije, ampak za gostilne. Nosilci teh naj se registrirajo kot samostojni podjetniki, potem naj delajo, kakor hočejo,« predlaga Mate Matjaž, predsednik sekcije za gostinstvo in turizem pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS). Zadovoljen pa je, ker je ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO) pripravilo novelo zakona o kmetijstvu (trenutno je v parlamentarni obravnavi), ki naj bi vzpostavila red pri dopolnilnih dejavnostih, h katerim sodijo tudi turistične kmetije.
»Domače kmečke dobrote« iz industrijskih surovin
Namen dopolnilnih dejavnosti je majhnim slovenskim kmetijam (povprečna velikost je 6,5 hektarja) omogočiti dodaten zaslužek in zajeziti opuščanje kmetovanja. V Sloveniji se z vsaj eno dopolnilno dejavnostjo ukvarja okoli 4600 kmetij ali dobrih šest odstotkov vseh. Prevladujejo storitve s kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo (strojni krožki), predelava kmetijskih pridelkov, medu, zelišč, gozdnih sadežev in lesa, na tretjem mestu so turistične kmetije. Po podatkih MKO ima turistično dejavnost registriranih 1786 kmetij, od tega približno polovica gostinsko dejavnost (kmetije z nastanitvijo, izletniške kmetije, vinotoči, osmice in planšarije), preostale negostinsko (ježa živali, žičnice, vlečnice in sedežnice, oddajanje športnih rekvizitov in površin za piknike, turistični prevozi potnikov z vprežnimi vozili…).
Kmetija, ki opravlja dopolnilno dejavnost, mora imeti v lasti najmanj en hektar ali v zakupu najmanj pet hektarjev primerljivih površin (en hektar primerljivih površin je en hektar njiv, dva hektarja travnikov oziroma ekstenzivnih sadovnjakov, 0,2 hektarja vrtov, 0,25 hektarja vinogradov ali osem hektarjev gozdov). Veljavni predpisi določajo, da mora turistična kmetija zagotoviti takšen obseg kmetijske dejavnosti, ki zagotavlja najmanj trideset odstotkov vrednosti lastnih surovin, največ trideset odstotkov vrednosti jih lahko kupijo v trgovini, preostale surovine morajo odkupiti od drugih kmetij. In prav tu je največ zlorab. Po zgledu branjevcev, ki zelenjavo kupujejo na veletržnicah v tujini, naj bi tudi nekatere turistične kmetije živila, ki jih ponujajo svojim gostom, izdatno nabavljale pri velikih trgovcih. Toda inšpekcijske službe (kmetijska in tržna) v svojih letnih poročilih opozarjajo, da doma pridelane hrane na turističnih kmetijah skoraj ne morejo nadzorovati, saj kmetijam evidenc o tem, koliko surovin same pridelajo, ni treba voditi. Inšpektorji so tudi ugotovili, da pri dopolnilni dejavnosti predelava kmetijskih pridelkov ponekod »domače kmečke dobrote«, kot so peciva, potice ali testenine, izvirajo izključno iz industrijsko predelanih surovin. A inšpektor po veljavnih predpisih kršitelja sploh ne more kaznovati.
Manj zaslužka – več evidenc
S spremembo zakona o kmetijstvu in uredbe, ki se nanaša na dopolnilne dejavnosti, MKO napoveduje več preglednosti, uspešnejši nadzor in jasnejša pravila izvajanja dopolnilnih dejavnosti, s čimer naj bi preprečili nelojalno konkurenco in opravljanje dela na črno.
Letni dohodek iz dopolnilnih dejavnosti na kmetiji po novem ne bo smel presegati treh povprečnih letnih plač na zaposlenega v Sloveniji v preteklem letu (trenutno velja omejitev 1,5 povprečne letne plače na zaposlenega v Sloveniji, ki se množi s številom polnoletnih članov kmetije), na kmetijah, ki so v območjih s težjimi pridelovalnimi razmerami, pa petih povprečnih plač. Kmetija dopolnilne dejavnosti ne bo več smela opravljati, če je kateri od njenih članov za isto dejavnost registriran tudi kot samostojni podjetnik ali ima družbo z omejeno odgovornostjo. Voditi pa bo morala evidence, iz katerih bo razvidna sledljivost surovin, ki jih prodajajo.
Kmetijska zbornica je proti, obrtna za
Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije (KGZS) se s spremembami zakona o kmetijstvu v delu, ki se nanaša na dopolnilne dejavnosti, ne strinja. Po besedah Andreje Krt Stopar najbolj nasprotujejo omejevanju možnosti pridobivanja dohodka iz dopolnilne dejavnosti na največ tri povprečne plače na kmetijo in predlogu, po katerem bi smeli v prihodnje dopolnilne dejavnosti na kmetiji opravljati le njeni člani. »Za turistične kmetije to pomeni, da ne bodo mogle najeti ali zaposliti delavcev za pomivanje posode ali čiščenje sob, za planšarije, kjer je mogoča dopolnilna dejavnost predelave mleka, pa, da ne bodo mogle najeti tehnologa, ki bi opravil to delo, če pastir ni vešč tehnologije predelave mleka,« nam je pojasnila Krt-Stoparjeva.
Mate Matjaž iz obrtno-podjetniške zbornice pa poudarja, da je za obrtnike bistveno, da bodo pravila tako jasna, da turistične kmetije ne bodo več nelojalna konkurenca gostincem. »Mislim, da je več kot pol takih, ki ne delajo po pravilih. Največ kršitev je na podeželju. Tam gostinec dela sedem dni v tednu, ima redno zaposlene, ki jih mora plačati, če je delo ali če ga ni. Nekatere turistične ali izletniške kmetije, ki so le nekaj sto metrov stran, pa odpirajo vrata le ob vikendih, poleg tega imajo domala enako ponudbo hrane kot bližnje gostilne. Prave turistične in izletniške kmetije, ki ponujajo svoje pridelke, podpiramo z odprtimi rokami, saj so dodatna ponudba slovenskega turizma. Mislim, da bi se urejene turistične kmetije morale upreti tistim, ki ne spoštujejo pravil, in jim povedati, da tudi njim delajo sramoto. Ko pride tujec v Slovenijo in jé pri kakšnem 'šalabajzarju', kakšen vtis bo odnesel domov?« se sprašuje Matjaž.
»Trije avtobusi gostov na dan? To ni normalno!«
Vencelj Tušar, predsednik Združenja turističnih kmetij Slovenije in lastnik turistične kmetije Pri Flandru v Zakojci pri Cerknem, priznava, da so med njimi tudi taki, ki sami premalo pridelajo, a se kljub temu gredo turizem na kmetiji. Tušar poudarja, da je cilj tovrstnega turizma le, da skušajo kmetje svoje pridelke prodati doma, na krožniku. »To je najvišja oblika dodane vrednosti, višja od prodaje na tržnici,« je prepričan. Turistične kmetije, ki ponujajo le to, kar same pridelajo, so že razmišljale, da bi se izločile iz obstoječega združenja in oblikovale svoje. Bi jih v tem primeru ostala vsaj polovica? »To pa težko rečem. Ne bi dal roke v ogenj,« odvrne Vencelj Tušar, ki je prepričan, da bo nova uredba o dopolnilnih dejavnostih, ki je v pripravi, naredila red.
Če bo ostalo pri zapisanem v osnutku, turistične kmetije surovin za pripravo jedi ne bodo več smele kupovati v trgovinah (razen sladkorja, kave, soli, popra in še nekaterih začimb), pač pa le na drugih kmetijah, če jih same nimajo dovolj. »Tudi gaziranih pijač ne bo več v ponudbi turističnih kmetij. S tem se strinjamo, saj imamo dovolj doma narejenih sokov, ki so boljši in bolj zdravi,« je prepričan Tušar. O tem, da turističnim in izletniškim kmetijam ne bi več omejevali števila postelj in sedežev, pa pravi: »Če ima kmetija trideset postelj, je to po moje maksimum. Ne predstavljam si niti kmetije, ki na dan sprejme tri avtobuse gostov. To ni normalno.«
