Imela sem najboljšo prijateljico, sprli sva se, ker nisem mogla več hoditi skupaj s sošolkami na kosilo. Nisem imela istih stvari kot one, ki so se lepše oblačile, imele boljše stvari. Prej so me kdaj povabile v kino. Sem se izgovarjala, da ne morem, ker se moram učiti. S »težko silo« sem rekla, da ne grem. Nehale so me vabiti... In trenirati nisem mogla več. Pa sem dobila cel kup medalj. Doma ni bilo za članarino...
Pretresljiva izpoved 13-letne Sare – slišati jo je bilo minuli ponedeljek na Valu 202 v okviru akcije Botrstvo – je še en kamenček v mozaiku krize, ki mlinči Slovenijo. Sara (ime je izmišljeno) ne trpi le zato, ker se mora včasih zvečer, ko je hladilnik prazen, »zamotiti«, da ni več lačna, ali ker mora gledati sodne izvršitelje, kako nosijo iz hiše zadnje kose premoženja. Sara trpi zlasti zato, ker so jo vrstnice zaradi revščine začele izrivati iz svoje družbe in ji kazati, da je s svojo drugačnostjo moteča, torej jo socialno izolirati. Najhuje pri tem je, da je otrók, ki se morajo tako kot Sara soočati s stigmo revščine in krutimi odzivi vrstnikov, vse več. Tako kot revščine, ki pa vseeno ostaja tabu...
»Revščino je treba destigmatizirati, o njej bi morali na šolah govoriti odkrito in jasno. Tiho zbiranje sredstev za revne sošolce lahko včasih bolj rani kot jasno priznanje, da so se nekateri pač znašli v stiski in da jim je treba solidarno pomagati,« meni razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek. Otrokom bi morali na šolah razložiti, da revščina ni sramota, temveč splet okoliščin, da se lahko danes zgodi meni, jutri tebi... In da revščina ni merilo vrednosti osebe. Otroke pa bi bilo treba spodbujati, da se empatično postavijo v kožo drugega, da ne žalijo in ponižujejo,« poudarja dr. Ljubica Marjanovič Umek. V najstniških letih je namreč ogledalo, ki ga posamezniku nastavljajo vrstniki, zelo pomembno. Če je podoba v njem slaba, je tudi mnenje najstnika o samem sebi slabo. To pa je slaba popotnica za zdrav razvoj najstnika...
»Sara je lepo in talentirano dekle. Uspešna v šoli in v športu. Doma niso nikoli imeli veliko denarja, a za silo je šlo, dokler nista dela izgubila oba starša... Potem se je za Saro začela kalvarija. Ker doma niso mogli plačati položnic, so jim izklopili plin, elektriko, vodo. Sara se tudi stuširati ni mogla več. Nehala je trenirati in zahajati v družbo. Ko so sošolke opazile, kaj se z njo dogaja, so jo kruto odgnale od sebe. Postala je drugačna,« nam je Sarino zgodbo dodatno osvetlila Anita Ogulin iz ZPMS, ki ima zaradi svojega dela dober vpogled v dogajanje v družbi in po šolah.
Na mnogih šolah rastočo revščino in njene vplive na otroke podcenjujejo, meni Ogulinova. Učitelji so pogosto preveč zapredeni v svoje probleme, ne opazijo, koliko je pravzaprav socialnega izključevanja v šoli. »Toda otroci hitro ugotovijo, da se nekdo slabše oblači, da nima potrebščin »prave« blagovne znamke, da ima čevlje iz humanitarnih ustanov. In dajo vedeti, da so to opazili. Otroke to izjemno prizadene. Poslabša se njihova samopodoba, opreme za to, da bi negativne odzive okolja racionalizirali in predelali, pa nimajo. Ti otroci so ranjeni doma, ranjeni so v šoli in ranjeni bodo v družbi.«
Tudi Ogulinova je prepričana, da bi v šolah lahko storili več. »Za te otroke je zelo dobro, če skupaj s sošolci delajo projekte in naloge. Tako se družijo in povezujejo. Razredne ure pa bi lahko bolj izrabili za pogovore o teh temah.« A kako to storiti: bi veljalo o Sari in njenih problemih spregovoriti naravnost ali po ovinkih? Učitelji morajo seveda paziti, da še sami ne stigmatizirajo otrok, odgovarja Ogulinova. Največ bi zato lahko po njenem mnenju storili s pomočjo zgodb tretjih oseb. Predvsem pa bi morali otrokom razložiti, koliko otrok že živi v pomanjkanju in da za to nikakor niso sami krivi.
Vprašanje, ali so Sare iz našega uvoda izjema ali že »običaj«, za Anito Ogulin ni vprašanje. »Vsak dan imam opravka s prizadetimi otroki in obupanimi starši, ki razmišljajo o samomoru, z deložacijami in rubeži. Ta hip rešujemo primer dveh družin, ki sta ostali na cesti, ene s štirimi otroki, in matere samohranilke v Izoli z dvema otrokoma.« O revščini in njenih različnih vidikih poročajo tudi otroci sami, na tako imenovanih šolskih parlamentih. Najhuje pa je, pove Ogulinova, ko zatajijo tudi tisti, ki bi morali pomagati po službeni dolžnosti. »Neka referentka na centru za socialno delo je odšla na dopust; ker ni njenega dela nihče opravil, je morala družina, v kateri sta brez dohodkov ostala oba starša, dva meseca čakati na socialno pomoč. V tem času so bili brez vsega, otroci pa so izvedeli, kaj je lakota...«
Sendi Murgel, pomočnica sekretarke Skupnosti centrov za socialno delo, opozarja, da so zaradi krčenja socialnih pravic v vse večji meri prizadeti tudi otroci sloja, ki sicer še ima zaposlitev. »Otrokom čedalje težje ponudijo vse, kar ti potrebujejo – knjige, denar za vstopnine, tople bunde za šolo v naravi... Ustvarjajo se razlike, ki jih včasih ni bilo.« Po mnenju Murglove je treba socialno izključevanje zaradi revščine postaviti v kontekst vrednot in družbenega razslojevanja. »Imeti je od osamosvojitve zelo pomembna vrednota, otroci, ki živijo v družinah, kjer je avtomobil statusni simbol, kjer je treba dvakrat na leto na počitnice, tudi sebe uveljavljajo na ta način, revni otroci pa so za to početje primerno sredstvo.« Kljub temu pa Murglova meni, da družina, ki se znajde v stiski, dobi dovolj socialne pomoči, da otroci niso lačni. »Te pomoči je skupaj toliko«, pravi, »da se družina lahko pretolče skozi najhujše. In mnogi starši vedo, da ni sramotno, če za svoje otroke poskrbiš tudi tako, da potrkaš na RK ali Karitas...«
Na šolah, ki smo jih poklicali, praviloma menijo, da do izključevanja otrok na socialni podlagi ne prihaja v večjem obsegu. Povsod so poudarili, da se trudijo, da bi šli na ekskurzije in tabore vsi, ki si želijo iti, in da jim v ta namen sofinancirajo bivanje. Če seveda izvedo za stisko družine. Kajti biti reven je, kot rečeno, še vedno sramotno. Nekoliko drugače je na to vprašanje odgovorila Ava Curk, ravnateljica OŠ Šturje Ajdovščina. Pri njih v Ajdovščini, je povedala, je propadlo toliko podjetij in toliko ljudi ostalo na cesti, da svoje stiske ljudje ne skrivajo več. »Dogaja se, da starši povedo, da nimajo 10 evrov za plačilo enodnevne ekskurzije, denimo za kulturni dan v Ljubljano.« Kljub temu jim uspeva, da z dobrodelnimi akcijami čez leto zberejo dovolj denarja za sofinanciranje izletov in šol v naravi vsem, ki potrebujejo. Lani so sofinancirali šolo v naravi 9 otrokom od 25, letos trem od 28. Curkova nam je tudi povedala, da je razrednikom posebej položila srce, da so pozorni na stiske otrok, ki bi utegnile izhajati iz poslabšanih socialnih razmer doma. »Pogovor z učiteljem, ki razume stisko otroka, je neprecenljiv,« je prepričana Curkova.
Tudi med poslušalci Vala 202 je veliko ljudi, ki razumejo stisko. Sara iz našega uvoda, rokometašica in plesalka, je dobila 30 ponudb za športne dejavnosti, njena družina pa se polagoma koplje iz najhujšega.
