Skoraj 6000 evrov dolguje oče otroku naše sogovornice, katere podatke hranimo v uredništvu. Za takšen dolg so po njenem krivi tudi na tožilstvu in v organih pregona. Odzivajo se prepočasi in zato dajejo občutek, da jim za opeharjene otroke ni mar.
Leto dni je naša sogovornica opozarjala, da bo oče njenega otroka, neplačnik preživnine, pustil svojo službo in pobegnil v tujino. »Predlagala sem, naj mu odvzamejo potne listine.« A niso reagirali. Ko se je vse, kar je napovedovala, uresničilo, je od preiskovalnega sodnika prejela sporočilo. Prosil jo je, naj posreduje vse podatke o neplačniku, če jih ima: od tega, ali prihaja v Slovenijo, kako pogosto prihaja in kje se takrat zadržuje. »Kako je mogoče, da me preiskovalni sodnik prosi, da se grem detektiva?« je ogorčena naša sogovornica.
Tožilstvo za večjo družbeno disciplino
Takšnih primerov, kot je opisani, je veliko, v nevladno organizacijo Preživnina.org se zgrinjajo dan za dnem, pravi Staša Rep. »Žal je tako, da do pravice pridejo predvsem otroci tistih staršev, ki imajo znanje, energijo in čas, da se aktivno spopadajo s sistemom, da ves čas pristojnim pošiljajo dopise in podobno. Tisti, ki čakajo, se ujamejo v tok sistema.«
Svojo krivdo za toliko neplačanih preživnin na vrhovnem državnem tožilstvu zanikajo. Menijo, da je neplačevanje obveznosti znamenje družbenega nereda in samo po sebi škodljiv pojav.
»Poudarjamo, da kaznivo dejanje neplačevanja preživnine v dokaznem smislu ni preprosto dokazljivo kaznivo dejanje. Med vsemi elementi je namreč treba ugotoviti, da storilec preživnine ne plačuje, četudi bi to zmogel. Neplačevanja preživnin ni mogoče zatreti s kazenskim pregonom. Menimo, da bi bilo potrebno vzpostaviti in zagotoviti družbeno disciplino, šele zatem naj nastopi tožilstvo, ki bo kot organ pregona obravnavalo tiste ekscesne primere, ko do plačevanja preživnine kljub temu ne pride,« pravijo na vrhovnem državnem tožilstvu, kjer svojo krivdo za toliko neplačanih preživnin zanikajo.
A opeharjeni otroci med čakanjem na zagotavljanje družbene discipline neizplačani denar krvavo potrebujejo in pomagala bi jim le hitra in inovativna rešitev. Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer zato predlaga: Ob neplačevanju preživnine bi morali zavezancu preprečiti registracijo avtomobila. »Otrok mora imeti prednost pred prevoznim sredstvom,« pravi varuhinja, prepričana, da bi pri mnogih delovalo. Marsikdo namreč na sodišču dokazuje svojo plačilno nesposobnost za plačevanje preživnine (za kar plača dragega odvetnika), vsako leto pa kljub temu registrira avtomobil.
Nad njenim predlogom na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti niso navdušeni. Po njihovi presoji bi sicer ukrep pomenil določen pritisk na preživninskega zavezanca, ki ne plačuje preživnine, vendar pa otroku ne bi zagotovil neposrednega poplačila. V določenih primerih bi po njihovem lahko pomenil celo zmanjšanje možnosti, da bo neplačnik dolgove do otroka poravnal, saj se »brez avta ne more pripeljati v službo iz krajev, kjer ni javnega prometa«.
Z represijo bi sicer nekaj dolžnikov lahko prisilili k plačevanju, osebno meni Aleš Marinček, ki se s preživninami ukvarja na Javnem jamstvenem in preživninskem skladu. A je prepričan, da so neplačniki iznajdljivi in bi si kako drugače zagotovili registriran avtomobil, denimo s pomočjo kakega sorodnika. Edina rešitev je po njegovem mnenju dvig etike in morale, ne le pri plačevanju preživnin, tudi pri plačevanju davkov. Marinček pa opaža, da mnogo preživninskih dolgov nastane zaradi spremenjenih razmer zavezancev za preživnino. Ko ti izgubijo službo ali prejemajo nižjo plačo, po njegovih izkušnjah samovoljno prenehajo plačevati preživnino, čeprav bi do manjšega zneska obveznosti morali priti po sodišču.
Prav zato na pristojnem ministrstvu podpirajo tiste ukrepe, ki ozaveščajo preživninske zavezance. Podobno kot na tožilstvu poudarjajo, da cilj kazenskega pregona ni kaznovanje neplačnikov z zaporom, temveč poravnanje dolga do otrok. Takšno mišljenje pa je po mnenju Repove napačno. »Če dolžnik ne plačuje preživnine, pa naj gre v zapor. Tam naj služi denar z družbenokoristnim delom, na primer po postavki pet evrov na uro, denar pa naj dajo otroku.« Trenuten sistem po njenem neplačnikom ne omogoča le neplačevanja, pač pa tudi to, da postanejo breme države. In to dvojno, če gredo v zapor, saj se proračunski denar porablja za njihovo bivanje v zaporu in za nadomestilo plačevanja preživnine iz sklada. »Dolžniki pa na koncu živijo boljše kot samohranilka z otroki, ki nima niti za plačilo položnic.«
