Čeprav nam Evropa nenehno piše varčevalne recepte, jih vlada doslej v zdravstvu ni znala oziroma hotela unovčiti. Velike in majhne zdravstvene ustanove prek netransparentnega sistema javnega naročanja vsako leto trošijo več denarja, na poti zapravljanja pa jih po prepričanju mnogih vodi nevidna roka vplivnih lobijev. Tem je malo mar, da na koncu račun poravnajo davkoplačevalci.
Nezadržno se torej bliža odločitev, ali bomo prihranke našli z zmanjševanju pravic pacientom ali z iskanjem prihrankov v razmerju do zasebnih družb, ki poslujejo na več sto milijonov evrov vrednem trgu javnega zdravstva. Odločitev, ki se ji je z odstopom odrekel zdaj že nekdanji zdravstveni minister Tomaž Gantar. Odločitev, ki bo morala nagovoriti razmerja moči in jasno določiti, kam oziroma za kaj bo namenjen javni denar.
750 milijonov evrov v rokah nekaj deset podjetij
Kam gre milijarda evrov, kolikor klinična centra v Ljubljani in Mariboru, bolnišnice in zdravstveni domovi po Sloveniji ter drugi javni zavodi vsako leto namenijo nakupom medicinske opreme in pripomočkov, zdravil ter plačilu storitev? So v slovenskem zdravstvu mogoči prihranki navzlic močnim nasprotnim interesom? Kako močni so lobiji?
Na ta vprašanja smo želeli odgovoriti z analizo vsakoletnih denarnih tokov v višini 1,7 milijarde evrov, ki se začno pri zaposlenih, tečejo preko Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), od tam v zdravstvene ustanove in se na koncu stekajo k veledrogeristom, zastopnikom velikih mednarodnih družb in kopici majhnih distributerjev, ki na leto obrnejo vsega nekaj milijonov evrov prometa.
S pomočjo spletne aplikacije Supervizor, ki beleži vsa nakazila porabnikov proračunskih sredstev, smo ugotovili, da kar tričetrt milijarde evrov pristane v rokah nekaj deset podjetij. Največji delež kolača, ki očitno ne pozna krize, si tradicionalno odreže pet veledrogeristov. Ti so tudi glavni oskrbovalci lekarn z zdravili. Na repu »denarne verige« so podjetja, ki s posli za javne zavode dosežejo glavnino, če ne vse svoje prihodke. Nekatera od njih so celo specializirana za nekaj izbranih odjemalcev. Med večjimi dobavitelji se najdejo tudi podjetja, ki so povezana z vplivnimi lobisti. Spet druga so v preteklosti že sodelovala z državnimi podjetji, vendar pri drugih poslih. Našli smo tudi podjetja, za katerimi se skrivajo lastniki iz davčnih oaz.
Za material in zdravila slabo tretjino denarja
Bolnišnice se v glavnem financirajo iz sredstev ZZZS, ki že dalj časa deluje s primanjkljajem in je od leta 2009 naprej ustvaril kar 130 milijonov evrov več odhodkov kot prihodkov. V lanskem letu se je v zdravstveno blagajno nateklo okoli 1,84 milijarde evrov prispevkov za socialno varnost zaposlenih, delodajalcev in samozaposlenih. Od tega so v ZZZS javnim zavodom nakazali dobrih 1,7 milijarde evrov.
Največja prejemnika sredstev sta bila UKC Ljubljana in UKC Maribor, ki sta za izvajanje zdravstvene dejavnosti v lanskem letu dobila 405 oziroma 142 milijonov evrov. Če k temu prištejemo še financiranje specializacij, sekundarijev in pripravnikov ter druge prihodke, njuna letna proračuna znašata 452 oziroma 170 milijonov evrov. Na seznamu prejemnikov sredstev ZZZS jima sledijo Onkološki inštitut (78 milijonov evrov), splošne bolnišnice Celje (77 milijonov evrov), Novo mesto (44,5 milijona evrov), Murska sobota (38,5 milijona evrov), Nova Gorica (37 milijonov evrov), Slovenj Gradec (34 milijonov evrov), Izola (33 milijonov evrov) in Jesenice (28 milijonov evrov), Psihiatrična klinika v Ljubljani (23 milijonov evrov), Bolnišnica Ptuj (20,4 milijona evrov) in bolnišnica Valdoltra (20 milijonov evrov).
Teh 13 javnih zavodov od ZZZS prejme slabo milijardo evrov na leto. Analiza njihovega poslovanja je pokazala, da več kot polovico vseh svojih prihodkov namenjajo plačam zaposlenih, večino preostalega pa gre za blago, material in storitve. V ta namen so nekatere velike bolnišnice porabile tretjino, spet druge polovico prihodkov, skupno blizu pol milijarde evrov. Vseeno so v tej številki všteti tudi stroški energije, čiščenja, vzdrževanja informacijskih storitev in še vrsta drugih storitev. Tako je mnogo bolj zgovoren znesek, ki ga bolnišnice porabijo za material in porabljeno blago. Zanje so namenili od 22 do 45 odstotkov prihodkov, povprečno 30 odstotkov ali vsega skupaj 350 milijonov evrov.
UKC Ljubljana glavni vir denarja za dobavitelje
UKC Ljubljana je največja zdravstvena ustanova pri nas. V njegov proračun se steka daleč največ javnega denarja od zdravstva in ima največ dobaviteljev. S tem je najvišje tudi korupcijsko tveganje.
Čeprav je že leta 2011 ustvaril dobre štiri milijone evrov primanjkljaja, se stroški v lanskem letu niso znižali. Nasprotno, za slab odstotek so se znižali stroški plač za nekaj več kot 7700 zaposlenih, poraba materiala pa je praktično ostala nespremenjena. Kar 38 odstotkov od 141 milijonov evrov je namenil zdravilom, na milijone evrov pa v UKC Ljubljana porabijo tudi za defibrilatorje, endoproteze, operacijski, osteosintetski in šivalni material, sisteme za infuzijo in transfuzijo, rokavice, katetre, sonde, igle, brizge...
Kaj UKC Ljubljana kupuje od katerega dobavitelja in po kakšnih cenah, je poslovna skrivnost. Znano je le, kolikšen promet ustvari z vsakim od njih. Največ je nakazal veledrogeristom Kemofarmaciji (28 milijonov evrov), Salusu (20 milijonov evrov), Medisu (4,5 milijona evrov) in Sanolaborju (4,4 milijona evrov). Med večjimi dobavitelji so še državni zavod za transfuzijsko medicino, podjetja Mark Medical, Johnson & Johnson, Roche, Impakta, Cardio Medical, Salesianer Miettex, Gopharm, Medias International...
Pred leti uvažali premog, danes medicinsko opremo
Pri pregledu nakazil 13 največjih zdravstvenih ustanov smo odkrili več kot 40 podjetij, ki so lani dobila vsaj milijon evrov javnih sredstev. Pri tem omenimo družbo Medias International, ki je v lasti Diane Dimnik, hčere lobista Boža Dimnika. Njeni največji odjemalci so UKC Ljubljana in Maribor ter Onkološki inštitut. Izpostaviti velja še skupino Impakta Holding, ki se je v preteklosti ukvarjala z uvozom indonezijskega premoga, danes pa je ena od večjih dobaviteljev v zdravstvu. Na drugi strani je verjetno še nekaj sto manjših podjetij, ki z bolnišnicami na leto sklenejo po več sto tisoč evrov poslov.
Na vprašanje, ali visoka razdrobljenost trga prinaša bolj racionalno porabo javnih sredstev ali pa ta še hitreje izginjajo v nepregledni mreži zasebnih podjetij, ni enostavnega odgovora. Nedvomno pa so v zadnjih letih v zdravstvu odmevale številne afere. Najbolj razvpit je bil primer nakupa operacijskih miz, ki so pred leti z mesta generalnega direktorja UKC Ljubljana odnesle Primoža Rodeta. V ospredju je bilo podjetje Medicoengineering v lasti Igorja Zabreta in Tanje Frantar, ki je še danes eno večjih dobaviteljev v slovenskem zdravstvu. V zadnjem času so na tapeti tudi vodstva posameznih bolnišnic, ki so določene medicinske pripomočke in zdravila kupovala po nekajkrat višjih cenah, kot veljajo v drugih državah.
Na javnih razpisih vsako leto izgine 50 milijonov evrov
»Rezerve v zdravstvu niso pri omejevanju dostopa zavarovancev do zdravljenja, ampak predvsem v sistemu javnega naročanja,« je ocenil nekdanji predsednik računskega sodišča Igor Šoltes, ki na žalost ne vidi volje ali interesa za spremembe v zdravstvu. Po njegovem je ključna vpeljava sistema referenčnih cen, ki bi preprečil predrage nakupe, predvsem pa standardizacija postopka odločanja o nakupih z javnim denarjem, s katerim bi se zmanjšal vpliv subjektivnih mnenj posameznikov pri javnih naročilih. Po oceni strokovnjakov na javnih razpisih v zdravstvu vsako leto »izgine« približno 50 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja.
Kirurg Erik Brecelj, član Iniciative zdravnikov, ki se bori proti korupciji v zdravstvu, je pojasnil: »V slovenskem zdravstvu se prepletajo povezave med vlagatelji, gradbeniki, farmacevtskimi podjetji ter veletrgovci z zdravili.« Še posebno močan naj bi bil gradbeni lobi, zaradi česar se zatika praktično na vsakem razpisu, zadnji tak primer je gradnja urgentnega bloka v Mariboru. Do težav prihaja tudi pri posameznikih. Čeprav je večina zdravnikov poštena, obstajajo po mnenju Breclja tudi podkupljivi, pa naj gre za prejemanje plačil za predpisovanje določenih zdravil ali naročanje medicinske opreme. To pogosto tudi slabo upravljajo. Obstajajo celo primeri, ko zdravstvena ustanova kupi nov aparat, ki nato sedi v škatli in ga ne uporablja. Zaslužita seveda tisti, ki je »zrihtal« kupčijo, in prodajalec, izgubijo pa davkoplačevalci.
