Čeprav kandidat za ministra za finance Uroš Čufer ni podpisan pod slabimi krediti Nove Ljubljanske banke (NLB), bodo morda poslanci iz državnozborskega odbora za javne finance želeli slišati odgovore na vprašanja o njegovi strokovni soodgovornosti za današnji položaj največje državne banke.
Čufer, ki je po prvih odzivih javnosti in tudi koalicijskih strank za zdaj najbolj »sporen« kandidat na listi Alenke Bratušek, se jim bo predstavil danes. Že včeraj pa so soglasja matičnih odborov dobili kandidati za ministre za obrambo (Roman Jakič), pravosodje (Senko Pličanič), notranje zadeve in javno upravo (Gregor Virant), gospodarski razvoj in tehnologijo (Stanko Stepišnik), izobraževanje, znanost in šport (Jernej Pikalo), za kmetijstvo in okolje (Dejan Židan), zdravje (Tomaž Gantar) in kulturo (Uroš Grilc).
Največji kamen spotike pri Čuferjevem morebitnem imenovanju na položaj ministra, ki bo med drugim bdel nad sanacijo bank, je povezan z njegovim soustvarjanjem poslovne politike, ki je NLB pripeljala v težave. Domala celotno obdobje kreditne eksplozije v domačem bančnem sistemu, od leta 2004, je namreč preživel na čelu centra za finančno upravljanje v NLB, ki ga vodi še danes. Kot tak je bil zadolžen za bilanco uspeha in stanja banke, kar pomeni, da je imel tako rekoč najboljši vpogled v njen položaj.
Pomagal napihovati kreditni balon
Pri tem vsaj iz javno dostopnih podatkov ni mogoče razbrati, da bi Čufer kadar koli svetoval vodilnim, naj banka pri širjenju poslovanja stopi na zavoro. »V tistih časih so nadzorni sveti in oba največja lastnika zahtevali od uprav NLB agresivne stopnje donosnosti na kapital ob pričakovanjih po ohranjanju ali celo povečevanju tržnih deležev,« je februarja v Delu zapisal nekdanji član uprave te banke Marko Jazbec. Čufer je politiko, ki je takrat banki prinašala visoke dobičke, financirala pa jo je z viri, najetimi na finančnih trgih, ne pa s kapitalom, »posvojil« hitro po prihodu v NLB.
Že marca 2005 je za njeno glasilo Kažipot dejal, da »največji izziv za banko ostaja preprečiti upadanje tržnih deležev na področju kreditno-depozitne dejavnosti«. To posledično pomeni, da je kot vodja centra, ki je bil neposredno podrejen tedanjemu predsedniku uprave NLB Marjanu Kramarju, »navijal« za povečevanje kreditiranja. Skoraj hkrati je namreč javno poudarjal, da je možnosti za rast domačega bančnega sektorja še veliko, pri čemer je kot argument navajal takrat nizko zadolženost zasebnega sektorja glede na BDP. Po podatkih Sursa se je zasebni (negarantirani) dolg z dobrih 9 milijard evrov v letu 2004 v štirih letih povečal na skoraj 30 milijard.
Medtem ko Jazbec ugotavlja, da »se je objektivna presoja kreditnih tveganj v NLB podredila izjemno visokim pričakovanjem po dobičkih«, je bil Čufer še leta 2005 prepričan, da »je učinkovitost slovenskega bančnega sektorja podcenjena«, in panogo ocenil »kot preveč regulirano«. Kar je morda najpomembneje, Čufer je po naših podatkih do leta 2009 sedel tudi na sejah kreditnega odbora NLB.
Nasprotno od članov nadzornih svetov in uprav, ki so po izbruhu finančne krize sami zapustili NLB ali so to iz različnih razlogov morali storiti, je Čufer – zelo verjetno tudi zaradi takrat domnevno še dobrih odnosov z ljudmi iz belgijske KBC – ostal na položaju. Po zatrjevanju naših virov je ploščo glede bilančne doktrine banke, ki je šla prej močno na roko lastnikom, obrnil. Novo vodstvo banke na čelu z Božom Jašovičem, Čuferjevim nekdanjim sodelavcem v Banki Slovenije, naj bi spodbujal pri oblikovanju čim višjih rezervacij. Te so NLB pogosto služile tudi kot alibi pred dejavnejšim in pravočasnim vključevanjem v reševanje ali upravljanje gospodarskih bolnikov, ki bi naši največji banki morda prihranil odpis katerega od slabih posojil.
Res je, da Čufer v banki nikoli ni bil glavni odločevalec, a obenem zagotovo drži, da ni bil zgolj eden od »običajnih« uslužbencev, ki niso imeli dostopa do širše slike. Prav to je poleg pomanjkanja vodstvenih in operativnih izkušenj ključna dilema, ki bo že v samem začetku vplivala tudi na ugled vlade Alenke Bratušek. Minister, zadolžen za reševanje bank, namreč v povezavi z njimi ne sme imeti madeža. Prav tako bo zanimivo slišati, kaj bo Čufer povedal o konceptu slabe banke. Vsaj do zdaj ga je zagovarjal v obliki, ki jo je zasnoval nekdanji minister za finance Janez Šušteršič, stranke v vladi Alenke Bratušek pa so se že dogovorile o tem, kako ga bodo »popravile«. pc, vv
