In dodaja, da območij Nature 2000 ne določa evropska komisija (EK). »Evropska komisija dobi informacije, kaj zavarovati, iz Ljubljane. Odločitev, kaj bomo varovali s sistemom Nature 2000, sprejme slovensko okolje, žal neka ozka skupina specializiranih strokovnjakov, ki pa ne pozna drugih interesov do prostora. Bruselj je samo zelo priročen izgovor, 'gasilni aparat', ko se zaiskri ob trku interesov. Izgovarjanje na Bruselj je prav grdo sprenevedanje. Zakaj pa je to sprenevedanje sploh potrebno? Ker večja območja Nature 2000 prinašajo neki ožji družbeni skupini precej veliko oblasti nad prostorom. Ta oblast pa navsezadnje prinaša tudi materialne koristi,« ugotavlja Marušič.
Vse se »skuha« doma
Po njegovem je konflikt med investitorskim interesom do prostora in med vsemi varstvenimi interesi bolj ali manj neogiben. Na vprašanje, kako ga rešiti, Janez Marušič odgovarja, da obstajajo številna orodja, najbolj znano so presoje vplivov na okolje, prav tako različne prostorske analize. »Oba interesa je treba 'preslikati' v prostor in poiskati tista zemljišča, kjer ta dva interesa ne trčita ali sta v navzkrižju v najmanjši meri,« predlaga sogovornik in poudarja, da enako velja tudi za navzkrižje med širšimi varstvenimi interesi in interesi lokalnih skupnosti.
»'Preslikavanje' interesov v prostor postane nesmiselno, če smo vnaprej odločili, čemu bomo namenili prostor (zemljišča). Določanje varstvenih območij pomeni prav to: odločanje o namembnosti prostora. Odločanje je že to, da pošljemo v Bruselj karto z vrisanimi območji Nature 2000. Bruselj bo takšno odločitev potrdil. Ali raziskovalci iz Bruslja raziskujejo naravo v Sloveniji? Seveda ne. Vse se 'skuha' doma. Kako naj Bruselj ve, da imamo v Sloveniji habitatov še za dva odstotka? Zakaj moramo območja povečati, ker smo z drugimi dejavnostmi sedanja območja Nature 2000 zmanjšali. Torej niso pomembni habitati (stanje narave), temveč količina (obseg) prostora, na katerem se omejimo v korist skupnega evropskega interesa,« je kritičen dr. Marušič.
Narava je povsod okoli nas
Varstvo narave ima po njegovih besedah v širši javnosti veliko podporo zato, ker spada med tiste interese, ki so v splošno dobro. »Podpora širše javnosti je razumljiva. Nekdo v Ljubljani z lahkoto podpre zavzemanje za varstvo biotopa neke redke rastlinske ali živalske vrste v dolini Ščavnice, za katerega mu povedo, da je kakovost. Domačinom pa je lahko takšno zavarovanje ovira za modernizacijo – za večjo produktivnost pridelave (ali kar koli drugega),« ponazori Marušič.
»Preslikava obeh interesov v prostor lahko pokaže, da je mogoče redko vrsto varovati na drugih zemljiščih, ali pa se pokaže, da je modernizacija pridelave mogoča ob hkratnem varstvu biotopa. Prav na tem premisleku je bil zgrajen ameriški sistem za varstvo habitatov s pripravljanjem prostorskih načrtov za uskladitev interesov, ki trčijo na nekem zemljišču (Habitat Conservation Plan). Seveda pa bi se morale takšne preslikave izvajati za vsak poseg v prostor, ne samo za območja Nature 2000, kajti narava je povsod okrog nas. Vsako zemljišče ima vsaj nekaj samoraslega, naravnega, kar bi tudi morali varovati. Varstvo narave bi moralo spremljati vsak poseg v okolje, seveda ne ortodoksno in rigidno, temveč usklajevalno,« sklene Marušič.
