Štuhec meni, da je bila kultura v veliki meri tista, ki nas je stoletja povezovala in držala nad vodo. Kam je zdrsnila kultura, po Štuhcovem pove dejstvo, da so nekateri kulturniki odrekli Tonetu Kuntnerju sodelovanje na državni proslavi. »Včasih nastaja vtis, da so nekateri kulturniki kot borci – ko so enkrat v tem cehu, imajo dosmrtne zasluge. Sploh so kulturniški šaljivci postali praporščaki na demonstracijah, med njimi najdemo tudi takšne, ki so leta gulili poslanske klopi, zdaj pa se usajajo nad državo, češ, kakšna je,« še dodaja.
Sodobna slovenska kultura po njegovem mnenju malo pripomore k temu, da bi na svež, ustvarjalen in izviren način podpirala zdravo samozavest, pripadnost slovenstvu, odprtost v svet in svetovljansko univerzalnost Slovenk in Slovencev. »Kaj šele, da bi podpirala državljansko zavest, kot je to počela pod totalitarnim sistemom, ki ga prav del kulturne srenje oživlja na vse načine. V kulturi ni nič manj korupcije, klientelizma, komolčarstva, nevoščljivosti in vsega drugega zla, kot na vseh drugih področjih življenja,« v časopisu Družina poudarja Štuhec.
»Zgodovinska zavest je na ničelni stopnji«
Naš glavni problem in vir vseh kriz je po mnenju Štuhca izkoreninjenost. »Povprečen Slovenec med dvajsetimi in štiridesetimi svojo samobitnost gradi na glasbenih in športnih zvezdah iz časa svoje pubertete. Sodobna tehnologija mu briše spomin kot sms sporočila. Zgodovinska zavest je na ničelni stopnji, ker se od vrtca naprej otrokom predstavlja čas kot kategorija gole sedanjosti. Imeti sedaj in takoj, to je vzgojni recept, ki ga je prevzela tudi šolska reforma v devetdesetih s propagiranjem pravic brez dolžnosti,« je še zapisal in dodal, da za mnoge prepozno ugotavljamo, da svobode ni brez odgovornosti, in pravic ni brez dolžnosti.
Štuhec še zapiše, da v nekaterih šolskih okoljih otroci terorizirajo otroke, če ti hodijo k verouku in v cerkev. Odgovorni seveda ob tem molčijo, ker konfesionalna dejavnost nima mesta v šoli, a postanejo takoj zelo glasni in nervozni, če dobijo od sindikata navodilo, kako je potrebno udrihati po vladi in njenih predstavnikih, še poudarja. »Zasebniki v šolstvu, ki moramo ves čas delati in živeti z bistveno manj denarja kot javno šolstvo, natanko vemo, da rezerve so in da je vse vpitje okrog sredstev, ki jih je žal vedno manj, predvsem razlog za nabijanje ideoloških in ne strokovnih vatlov,« zaključi teolog.
