Gospa Stanka O. je pred leti srečala kitajska državljana, ki sta želela v Sloveniji ustanoviti podjetje. Prosila sta jo za uslugo. Ker je gospa Stanka (polno ime je bilo v medijih že objavljeno, vendar je zaradi njene zaščite tokrat prikrito) kot slovenska državljanka laže odprla d. o. o. kot njena nova prijatelja, je to storila namesto njiju. Denar za ustanovitev sta prispevala Kitajca, gospa pa je posodila ime. Z izjemo pogodbe o ustanovitvi družbe ni podpisala nobenega drugega dokumenta in kasneje s podjetjem tudi ni imela nikakršnih sestankov ali drugih stikov. Zato ni mogla vedeti, da je podjetje zašlo v dolgove, da je prenehalo poslovati in je bilo zato izbrisano iz poslovnega registra – dokler je niso obiskali rubežniki.
Gospa O. je ena od več tisoč oseb, ki so se ujele v paragrafe gospodarske zakonodaje, sprejete leta 1999, ki je omogočila, da so se dolgovi izbrisanih podjetij prenesli na njihove ustanovitelje, lastnike ali delničarje, tudi če ti pri poslovanju podjetij sploh niso sodelovali.
Oškodovanci so zato ustanovili Civilno iniciativo (nasilno) izbrisanih podjetij in se pred kratkim povezali z uspešnim italijanskim odvetnikom Andreo Saccuccijem, ki v Sloveniji in Strasbourgu že zastopa »prave« izbrisane. Saccucci bo pred evropskim sodiščem za človekove pravice zastopal tudi izbrisane podjetnike. Ti poudarjajo, da ni vprašanje, kaj so ob ustanovitvi podjetij ali ob odločitvi za nakup delnic razmišljali družbeniki, temveč ali je v Sloveniji varovana podjetniška iniciativa in ali država spoštuje načelo ločevanja kapitalskih družb od osebnega premoženja.
Podjetja so bila izbrisana po uradni dolžnosti, zaradi neaktivnosti, po mnenju prizadetih pa je bilo sporno, da so za njihove dolgove odgovarjali z osebnim premoženjem, četudi, kot zatrjujejo, jih veliko ni imelo nobenega vpliva na poslovanje in o izbrisu podjetij sploh niso bili obveščeni. Kot opozarjajo v civilni iniciativi, so družbeniki v več primerih zaradi tega obubožali, medtem ko so se resnični krivci za slabo poslovanje podjetij »pravočasno« umaknili in svoje osebno premoženje zaščitili pred rubežem.
Predstavnik iniciative, podjetnik Bojan Šušterič, izpostavlja denimo primer gospoda J. D. (večina žrtev se javno ne želi izpostavljati oziroma na njihovo privolitev v pogovor še čakamo), ki je bil skladiščnik v manjši delniški družbi. Po upokojitvi mu je družba za nagrado poklonila nekaj delnic, po izbrisu družbe iz poslovnega registra pa so ga upniki pozvali, naj plača njene dolgove. Podobna usoda naj bi doletela D. K., komercialista v eni od slovenskih delniških družb. »Ko se je zaposlil drugje, je delniški družbi prodal svoje delnice,« navaja v dokumentih Šušteričeva iniciativa. »Kljub temu da pet let pred izbrisom podjetja ni bil več delničar družbe, pa je v sodnem registru ostal vpisan kot delničar ustanovitelj, zato mu je znano slovensko podjetje v sodelovanju s sodiščem zarubilo nekaj plač.« V iniciativi navajajo vrsto podobnih primerov in zatrjujejo, da je za zaplete kriva država, ki tega področja ni ustrezno zakonsko uredila. Posredno krivijo tudi sodišča, ki da so nekritično zaščitila zgolj upnike. Zato nameravajo pravico s Saccuccijevo pomočjo doseči v Strasbourgu, kjer je rimski odvetnik »zaslovel« z dvema mednarodno odmevnima primeroma – zastopanjem afriških migrantov proti Italiji ter izbrisanih proti Sloveniji.
Poskus s pilotno sodbo
»Dejstvo, da je bilo podjetje izbrisano, še ne pomeni nujno kršitve evropske konvencije o človekovih pravicah,« pravi odvetnik Saccucci, »če pa izbris podjetja ni bil ustrezen, če delničarji in menedžerji niso bili ustrezno obveščeni o postopku, oziroma če je zakon določal, da so tako imenovani 'aktivni' delničarji po izbrisu družbe kar sprejeli osebno odgovornost za vse dolgove družbe (čeprav ne za izbris ne za dolgove nekateri sploh niso vedeli, op. p.), pa bi to res lahko bil primer za evropsko sodišče za človekove pravice.« Pred strasbourškim sodiščem je trenutno vloženih osemnajst takšnih primerov. Odvetnik Saccucci predvideva, da bo »prevzel nekatere od teh primerov in skušal sodišče prepričati, naj izreče pilotno sodbo«, ki bo veljala za vse podobne primere. Enako je Saccucciju lani uspelo s šestimi primeri izbrisanih – na njihovi podlagi je sodišče Sloveniji naložilo popravo krivic vsem 20.000 izbrisanim.
Slovenska politika in pravna stroka se sicer s problemom izbrisanih podjetij in prenosom dolgov na družbenike ukvarjata že več kot desetletje. Sprejeta je bila vrsta zakonov, sodnih odločitev in odločb ustavnega sodišča, ki naj bi lovili ravnotežje med interesom upnikov, da bi bile njihove terjatve vendarle poplačane, in zaščito ustanoviteljev oziroma lastnikov podjetij. V podjetniškem okolju je poseg v njihovo osebno premoženje za poplačilo upnikov sicer (pogojno) sprejemljiv, a zgolj tedaj, kadar so aktivno in zavestno zlorabili svoja podjetja z namenom, da bi se za njimi »skrili« in se osebno okoristili. V spornih primerih, za katere Šušterič zatrjuje, da jih je bilo po letu 1999, ko se je izbris podjetij začel, več kot 30.000, pa oškodovani družbeniki pri poslovnih odločitvah niso sodelovali, temveč so bili kot družbeniki »pasivni«.
Glavna težava pa je bila doslej v tem, po kakšnih merilih se je v sodnih postopkih in pri rubežih premoženja ugotavljala njihova »pasivnost« oziroma »aktivnost«. V lobiranje za spremembe je bila po naših podatkih v preteklih letih vključena tudi vrsta večjih slovenskih podjetij, ki so nastopala kot upniki. Ta podjetja naj bi zakonodajo »vlekla« na svojo stran, da bi bile njihove terjatve poplačane na kakršen koli način, četudi iz premoženja malih ljudi.
