Čeprav predsednica vlade Alenka Bratušek tudi včeraj ni razkrila, ali je osebno naklonjena Agrokorjevemu lastniškemu vstopu v Mercator, je vse bolj jasno, da ima družba Ivice Todorića za to vsaj njeno tiho soglasje.
Kot je bilo namreč mogoče včeraj razumeti Bratuškovo, ki je pred novinarje stopila tik po seji državnega zbora, njena vlada zaradi podpisa sporazuma o prodaji ne namerava zahtevati pojasnil od predsednika uprave NLB Janka Medje, še manj pa Agrokorjev prevzem označiti za sovražen, kot je to decembra 2011 storil takratni minister za finance Franc Križanič. Najnovejši »spin« Bratuškove tako temelji na poudarku, da vlada vzvodov za preprečitev 240 milijonov evrov vredne prodaje 53 odstotkov delnic Mercatorja nima.
Kam je izginila skrb premierke za dobavitelje?
»Časi, ko je vlada mimo pristojnih in odgovornih izvajala poslovne odločitve podjetij in bank, so z mojo vlado oziroma mano osebno končani,« je tako včeraj dejala Bratuškova in poudarila, da ima NLB svojo upravo in nadzorni svet. Svoje nevmešavanje je zavila tudi v celofan načel »dobrega korporativnega upravljanja«. »V tej državi si vsi želimo, da bi družbe upravljali tako, kot to počno drugje po svetu,« je še dodala predsednica vlade.
Pri tej razlagi je mogoče najti več »lukenj«. Najprej v lastni (ne)konsistentnosti predsednice vlade. Še prejšnji teden, tik preden sta NLB in Pivovarna Laško podpisali sporazum o prodaji, je namreč Bratuškova poudarjala, da morajo »lastniki Mercatorja v postopku prodaje poleg doseganja čim višje kupnine upoštevati tudi druge ključne cilje«. Med njimi je naštela »skrb za nadaljnji obstoj in razvoj podjetja, za ohranitev čim večjega števila delovnih mest in upoštevanje nacionalnega interesa, ki v konkretnem primeru pomeni, da novi lastniki ne bi izrinili slovenskih dobaviteljev«. »Mercator je gospodarska družba, ki ima 12.000 zaposlenih, posredno pa vpliva še na 100.000 ljudi, ki sodelujejo kot proizvajalci hrane ali dobavitelji, zaradi česar je prodaja Mercatorja še posebno občutljiva in mora potekati v skladu z vsemi naštetimi kriteriji,« so nam 13. junija sporočili iz kabineta predsednice vlade.
Za Petrol, NLB in Peko ena, za Mercator druga merila
Zakaj se je torej Bratuškova v zadnjih petih dneh postavila zgolj v vlogo opazovalca, ki o potencialni prodaji največje družbe v državi nima niti mnenja? Tega vprašanja nam na včerajšnji kratki novinarski konferenci ni uspelo zastaviti, naknadno pa so nam iz njenega kabineta pojasnili, da je predsednica vlade »izrazila pričakovanja«. Iz tega je mogoče sklepati, da Bratuškova od nadzornega sveta NLB, ki jo bo iz proračuna dokapitalizirala z novimi 500 milijoni evrov, ali Soda, ki upravlja državni delež v tej banki, ne bo zahtevala, naj preveri zaveze iz sporazuma o prodaji glede zaposlenih, dobaviteljev in nadaljnje samostojnosti Mercatorja. Tudi v kabinetu so nam potrdili, da premierka z Medjo v zadnjih tednih ni govorila. Ne nazadnje velja spomniti, da ima vlada na voljo tudi več vzvodov za zaščito dobaviteljev. Eden od njih je sprememba zakona o kmetijstvu, ki bi plačilne roke skrajšal na 30 dni, kar je dobrih 110 dni manj od rokov, ki jih uveljavlja Agrokor.
Argumentov, da bo Bratuškova svoje nestališče do prodaje Mercatorja težko odpravila z »načeli korporativnega upravljanja«, je še več. V kadrovanju pred imenovanjem novega nadzornega sveta Petrola je imel ključno vlogo finančni minister Uroš Čufer, čeprav sta največja uradna lastnika družbe Sod in Kad, prav tako je skupaj z Bratuškovo izbiral člane nadzornega sveta NLB. V pogajanja o zavezah za ohranitev delovnih mest pri pozneje propadli prodaji državnega Peka hrvaškemu Osimpexu, ki ima dvaintridesetkrat manj zaposlenih kot Mercator, pa je sodeloval tudi kabinet predsednice vlade, natančneje sekretar Gašpar Gašpar Mišič.
Bratuškova s prstom kaže na Janšo in Debeljaka
Povedano drugače, vlada Alenke Bratušek se v delo državnih družb še vedno na veliko vpleta. A očitno le tam, kjer ji to tudi politično ustreza, pri čemer v zgodbi o Mercatorju ne želi pustiti ne prstnih odtisov ne prevzeti politične odgovornosti za tiho soglasje ob vstopu Agrokorja.
Ravno nasprotno, Bratuškova je s prstom včeraj pokazala na Janeza Janšo in presenetljivo tudi na nekdanjega predsednika uprave Mercatorja Žigo Debeljaka, še leta 2011 enega od podpornikov vstopa Zorana Jankovića (in Pozitivne Slovenije) v državno politiko. Debeljak je sicer Mercator vodil v času dveh »vojn proti tajkunom« in najhujše gospodarske krize po osamosvojitvi. Glede sedanjega stanja Mercatorja si je po oceni Bratuškove treba zastaviti tri vprašanja. »Kaj se je zgodilo na sestanku 12. avgusta 2005 v pisarni predsednika vlade, ki jo je takrat vodil Janez Janša, in kdo bo za to nosil odgovornost? Kako so Mercator vodili med letoma 2005 (takrat je Mercator moral zapustiti Janković, op. p.) in 2013, da je v takšnem stanju, in kdo bo za to nosil odgovornost? In kdo je kriv, da je cena Mercatorja v enem letu padla za več kot polovico in da bodo prodajalci dobili okoli 400 milijonov evrov manj?« je poudarila premierka in dodala, da bodo »naši organi, ki se ukvarjajo s takšnimi vprašanji, očitno morali imeti polne roke dela«.
Nekoč visoka uslužbenka pri nasprotniku prodaje
Vsaj pri zadnjem vprašanju ima morda odgovor nanj kar Bratuškova. Slednja je bila večino leta 2011, ko je Agrokor pripravljal teren za vstop v Mercator, visoka uslužbenka finančnega ministrstva, ki je pod Križaničevim vodstvom ostro nasprotovalo prodaji. Če danes prodajalci Mercatorja zatrjujejo, da bo transakcija prinesla kapitalske prihodke njegovim delničarjem, tudi tistim v državnem solastništvu, Bratuškove kot vodilne v direktoratu za proračun takrat Križaničevo nasprotovanje očitno ni motilo.
V nasprotju z dejstvi je tudi njena ocena o 400-milijonski razliki med cenama iz zadnjih dveh prodajnih postopkov. Že večkrat smo namreč poročali, da cena, ki jo je konec leta 2011 ponudil Agrokor (221 evrov za delnico) nikoli ni bila »zabetonirana«. Ravno nasprotno, že v sporazumu o prodaji se je tako lahko kupnina za delnico znižala za pet odstotkov, če Agrokor po skrbnem pregledu ne bi bil zadovoljen s poslovanjem Mercatorja. Že v začetku lanskega leta pa so ponudbo v tej višini Agrokorjevi financerji ocenjevali kot previsoko. Že za tedanje razmere naj bi bila zaradi višine dvanajstkratnika dobička iz poslovanja pred amortizacijo (EBITDA) Mercatorja previsoka. Res pa je, da je Agrokor s ponujeno ceno 221 evrov za delnico iz igre izločil preostale konkurente in si izpogajal tudi enoletni rok za plačilo kupnine, ki bi se sčasoma očitno znižala.
