»Stanujem v hiši v ne preveč strnjenem naselju, obkroža pa me kar nekaj sosedov, ki nimajo osnovne kulture ter ob nedeljah in praznikih počnejo vse mogoče reči, od vrtanja, pranja avtomobilov, rezanja drv, košnje trave, lajanja psov... Tišine ni niti minute!« Takšne in podobne pritožbe čez prekomeren hrup v okolju v Sloveniji niso redke. Obremenjenosti prebivalstva s hrupom sistematično in celovito sicer ne spremlja nihče, a strokovnjaki vedo povedati, da je zaradi tega prizadeto veliko število ljudi. Po zadnjih podatkih Eurostata za leto 2011 hrup sosedov oziroma ulice moti dobrih 17 odstotkov slovenskega prebivalstva. V EU je ta odstotek še večji, hrup je leta 2010 motil dobro petino Evropejcev.
Hrup lahko vpliva na posameznikovo opravljanje aktivnosti v šoli, službi, doma in v prostem času. Moti lahko spanec, povzroči srčno-žilne bolezni in ima psihofizične učinke na ljudi. Zmanjšuje tudi posameznikovo učinkovitost in lahko izzove razdražljivost ter spremembe vedenja. Pri ljudeh, ki so stalno izpostavljeni hrupu nad 55 decibeli (kar ustreza ravni pogovora za mizo), se poveča tveganje nastanka srčno-žilnih bolezni. Pri tem so učinki hrupa na posameznikovo zdravje odvisni tudi od njegovega dojemanja hrupa kot motečega.
Z novo uredbo je desetkrat slabše
To je namreč relativno in močno odvisno od vsakega posameznika, poudarja tudi predavatelj z ljubljanske fakultete za strojništvo dr. Jurij Prezelj. »Hrupna dela motijo ljudi, dokler sami ne povzročajo hrupa,« ilustrira s primerom. Vendar hkrati opozarja, da ima reševanje problematike pri nas vrsto pomanjkljivosti. Mnoge od njih so nastale z uveljavitvijo nove uredbe leta 2006, ki je na osnovi zahteve po uskladitvi slovenske zakonodaje z evropsko nadomestila precej strožje stare predpise. »Nova uredba ni korak naprej, ampak 10 korakov nazaj. Po njej je dovoljeno skoraj vse,« ocenjuje profesor dr. Mirko Čudina. Pri tem je treba povedati, da je EU z direktivo predpisala le minimalne zahteve na področju obremenjevanja okolja s hrupom, medtem ko bi države članice lahko sprejele strožje predpise. Zakaj Slovenija tega ni storila, nam na ministrstvu za kmetijstvo in okolje niso pojasnili.
Tako uporaba kosilnic, škropilnic, žag in drugih naprav z motorji na notranje izgorevanje, vrtalnih in brusilnih strojev, kladiv in žag ter izvajanje drugih hrupnih vrtnih in hišnih opravil, ki povzročajo v okolju visoke ravni hrupa, ni več omejena na čas od ponedeljka do sobote med 8. in 19. uro. Nova uredba zahteva popolno odsotnost teh dejavnosti le še v nočnem času med 22. in 6. uro, nedelje in prazniki pa niso nobena izjema.
»Stanje je še bistveno slabše od tega. Najbolj radikalne spremembe so se zgodile pri impulznem hrupu (gre za kratek, glasen zvok, kot je strel iz puške, op. a.) in poudarjenih tonih, ki jih zakonodaja po novem upošteva le redko ali pa sploh ne. Nadalje so mejne vrednosti sprejemljivega prometnega hrupa povišali za en decibel, obcestni pas z manj strogimi omejitvami hrupa pa povečali,« nekatere slabše rešitve izpostavlja dr. Čudina.
Merijo, modelirajo, preračunavajo, spremeni se pa nič
Prav promet, še zlasti cestni, je največji onesnaževalec okolja s hrupom pri nas. Stanje se je v zadnjem desetletju še bistveno poslabšalo, saj je po besedah dr. Ferdinanda Deželaka z Zavoda za varstvo pri delu Slovenija po vstopu v EU postala izrazito tranzitna država z močno povečano frekvenco zlasti cestnega prometa. »Celo v primerih, ko je hrup cestnega prometa usklajen z normativi, so lahko njegove obremenitve še vedno velike, saj zakonodaja zanj dopušča bistveno manj stroge omejitve kot pa na primer za industrijski hrup,« pripoveduje dr. Deželak.
Še večji problem je, da v mnogih primerih hrup prometno-infrastrukturnih objektov presega dovoljene mejne vrednosti oziroma da se nadzor hrupa v okolju sploh ne izvaja. Ali pa upravljalci cest, ki so mimogrede javna podjetja v lasti države oziroma lokalnih skupnosti, meritev ne izvajajo v tolikšni meri, kot jim to predpisuje zakonodaja. Prav tako se večkrat dogaja, da prekoračitve mejnih vrednosti zabeležijo, vendar ne ukrepajo. »Prizadeti prebivalci pogostokrat ugotavljajo, da različne ekipe ves čas merijo, modelirajo in preračunavajo, ugotavljajo celo, da so obremenitve okolja s hrupom prekomerne, spremeni se pa nič. To povzroča slabo voljo med ljudmi,« pripoveduje dr. Deželak.
Protihrupni ukrepi so namreč dragi, pojasnjuje dr. Prezelj. Zaradi pomanjkljivega nadzora, ki ga dr. Deželak pripisuje tako preobremenjenosti kot raznim drugim oviram pri delu okoljskih inšpektorjev, pa se nedovoljene prakse krepijo. Poleg tega nova uredba o okoljskem hrupu v nasprotju s staro ne določa rokov za odpravo prekomernega prometnega hrupa. Tudi sami operativni programi, ki jih je pripravila vlada, ne zagotavljajo bistvene izboljšave v prihodnosti, saj veliko pomembnejših strokovnih pripomb in predlogov v njih ni bilo upoštevanih. Hkrati pa so zaradi državnega pomanjkanja denarja omejeni le na sanacijo najbolj obremenjenih območij.
Kljub temu se država zaveda nekaterih slabosti obstoječe zakonodaje, zato je samo v letošnjem letu dvakrat objavila razpis za izdelavo strokovnih podlag za boljše predpise na področju varstva pred okoljskim hrupom. »A ga je žal iz presenetljivih in težko razumljivih razlogov tudi obakrat razveljavila,« pravi dr. Deželak.
Izvzeto cerkveno zvonjenje
Tako zakonodaja še naprej ostaja luknjasta. Ena izmed teh lukenj bi se lahko nanašala tudi na cerkveno zvonjenje, nad katerim negoduje precej ljudi. Cerkveno zvonjenje namreč po novi zakonodaji ni več eksplicitno opredeljeno kot vir hrupa. Vendar dr. Deželak poudarja, da zvonovi po mednarodnih in zavezujočih standardih štejejo kot vir impulzivnega hrupa, zato obstaja osnova tudi za zahtevo po meritvah hrupa, ki ga povzročajo, in njihovem stišanju, kadar so preglasni. Toda oba nadzorna organa, tako okoljski inšpektorat kot policija, poudarjata, da cerkveno zvonjenje ni njuna pristojnost. Ob tem največkrat predlagata, da tisti, ki jih motijo cerkveni zvonovi, poskusijo zadevo sporazumno rešiti z upravljalci zvonov oziroma uberejo sodno pot.
Za posredovanje v primeru motenja javnega reda in miru s hrupom med 22. in 6. uro je sicer pristojna policija, ki lahko kršitelja, tako posameznika kot podjetje, kaznuje z globo. Podjetja oziroma organizatorji različnih prireditev pa morajo spoštovati tudi zakonske omejitve o najvišjih dovoljenih ravneh hrupa, ki so določene različno glede na stopnjo urbanizacije posameznega območja, obdobje dneva in značilnosti hrupa (vendar v poseljenih območjih za neprometne vire ne presegajo 58 decibelov v dnevnem času, v nočnem času pa ne 48 decibelov). V ta namen morajo na lastne stroške opravljati tudi meritve in analize hrupa. Hrupnost industrijsko-proizvodnih objektov je na primer treba preverjati vsako tretje leto, prometno-infrastrukturnih objektov pa na vsakih pet let.
Meritve hrupa in izvajanje protihrupnih ukrepov so potrebni tudi za druge vire hrupa, kot so na primer železnice, letališča, pristanišča, obrtni objekti, rudniki, strelišča, objekti za športne in javne prireditve, gostinski in zabaviščni lokali, odprta gradbišča... Če posameznika motijo recimo hrupna gradbena dela, ki jih določeno podjetje izvaja na sosednji hiši, lahko od njega zahteva meritve hrupa in v primeru preglasnih del tudi izvedbo potrebnih protihrupnih ukrepov (uporabo tišjih strojev, omejitev hrupnih del samo na določeno uro...). Če podjetje oziroma povzročitelj hrupa ne želi prisluhniti utemeljenim zahtevam prizadetih prebivalcev, pa se lahko ti obrnejo na okoljsko inšpekcijo.
Ta je v letu 2011 na področju hrupa opravila 501 nadzor, letos do konca oktobra pa 376 nadzorov. Večina pritožb se je nanašala na hrup gostinskih lokalov, hrup iz dejavnosti podjetij oziroma naprav ter hrup prireditev. Ker so zavezanci v večini primerov izpolnili obveznosti, ki jim jih je naložil inšpektor, so dobili le opomine oziroma opozorila, ni pa jim bila izrečena nobena finančna sankcija.
Policija je letos do konca oktobra preglasnim kršiteljem javnega reda in miru izdala za približno 211.000 evrov glob. Vsega skupaj je v tem obdobju obravnavala 631 posameznikov, ki so kričali oziroma preglasno peli, 1108 posameznikov, ki so nočni mir kalili z glasbili oziroma akustičnimi aparati, ter 183 podjetij in 71 odgovornih oseb zaradi preglasnega izvajanja dejavnosti v nočnem času.
