Na ministrstvu za finance (MF) priznavajo, da je bil posebni davek na zaslužke iz podjemnih pogodb pred približno 20 leti uveden zato, ker pri tej obliki dela ni bilo treba plačevati socialnih prispevkov za delavca. Toda čeprav je te zdaj država vpeljala (s pokojninsko reformo in interventnim zakonom za zdravstvo), na ministrstvu trdijo, da posebni davek še ni izgubil svojega pomena in ga zato ne nameravajo ukiniti.
Za 200 evrov več davkov in prispevkov
Poročali smo že o šokantnih obračunih, po katerih morata delodajalec in podjemni delavec državi za prispevke in davke odriniti celo več, kot znaša izplačilo delavcu, pa četudi gre za zaslužke, nižje od sto evrov. Kajti akontaciji dohodnine in posebnemu davku v višini 25 odstotkov bruto dohodka so se po novem letu pridružili še »polni« prispevki za pokojninsko zavarovanje in določen prispevek za zdravstveno zavarovanje v skupni višini dobrih 31 odstotkov bruto dohodka. Gre za tiste podjemne pogodbe, ki predstavljajo edini vir dohodka delavca. Pri podjemnih pogodbah, ki so le vir dodatnega zaslužka, delavec pa je pokojninsko zavarovan na drugi osnovi (prek delovnega razmerja), je pokojninski prispevek za 15,5 odstotka nižji.
Na finančnem ministrstvu so sicer izračunali, da vsi ti davki in prispevki vendarle ne presegajo izplačila delavcu, če se v obračunu akontacije dohodnine že upošteva splošna olajšava v celoti (glej tabelo). Poleg tega so poudarili, da so se zdaj obremenitve približale obremenitvam delovnega razmerja, kar je »z vidika razmer na trgu dela, zagotavljanja vzdržnosti socialnih blagajn in prispevanja po ekonomski moči ustrezna smer«.
Toda tudi njihovi izračuni kažejo, da se stroški podjemnega dela niso le približali stroškom delovnega razmerja, temveč jih občutno presegajo. Pri tisoč evrih bruto dohodka delavec in delodajalec v primeru delovnega razmerja državi plačata okoli 450 evrov davkov in prispevkov, v primeru podjemne pogodbe kot edinega vira zaslužka delavca pa skoraj 200 evrov več, to je okoli 630 evrov. Če je delo prek podjemne pogodbe le dodatni zaslužek delavca ob rednem delu, so davki in prispevki za 50 evrov višji in znašajo skoraj 500 evrov. Ker mora posebni davek plačati delodajalec, je neto zaslužek podjemnega delavca po izračunu ministrstva sicer višji od zaslužka rednega delavca, a kot rečeno, honorarec delodajalca več stane.
Strel v lastno koleno?
Takšna visoka obremenitev podjemnih pogodb se na prvi pogled zdi dobra tako za državo, ki pobere več dajatev, kot za delavca. Tudi na podlagi odgovora finančnega ministrstva bi namreč lahko sklepali, da se je država odločila zajeziti prekerno delo in delodajalce spodbuditi k rednemu zaposlovanju.
Toda podjemna pogodba ni edina oblika prekernega dela, sindikati pa se bojijo, da bodo delodajalci poskušali delavce s podjemnih pogodb seliti med navidezne samostojne podjetnike (s. p.). Da je to zelo verjetno, opozarja tudi ekonomist dr. Tine Stanovnik in dodaja, da se zaradi izjemno ugodnega davčnega statusa s. p.-jev lahko celo zgodi, da bo tudi država od honorarcev in s. p.-jev na koncu skupno pobrala manj davkov in prispevkov, kot bi jih ob ukinitvi posebnega davka.
Zaradi prevelikih apetitov oziroma neenakomerne obdavčitve različnih oblik dela se lahko torej nazadnje pod nosom obriše tudi država. Podjetje DATA, d. o. o., je za Dnevnik že računalo, da samostojni podjetnik za 1000 evrov bruto dohodka državi plača za 290 evrov davkov in prispevkov (če uveljavlja 50-odstotno znižanje prispevkov, do katerega so upravičeni vsi, ki so samostojno dejavnost prvič registrirali po 1. juliju 2013), delodajalec pa nič. Od dela preko s. p.-ja država tako dobi 160 evrov manj kot od delovnega razmerja in 340 evrov manj kot od podjemne pogodbe kot edinega vira zaslužka.
Po oceni Gospodarske zbornice Slovenije se podjemne pogodbe najpogosteje sklepajo v storitvenem sektorju, in sicer še posebno na področju novinarstva, informacijskih tehnologij, svetovanja in izobraževanja. Tudi v drobnem gospodarstvu je zaradi manjšega obsega dela oziroma specifičnih naročil verjetnost za takšno pogodbeno razmerje večja.