Gospod Slavko S., mišičast in porjavel, je včeraj ob petih popoldan pred parlamentom na koleno naslonil širok transparent, nasajen na visok držaj. Od daleč je spominjal na Krpanovo mesarico, kot jo je naslikal Tone Kralj. Na transparentu je pisalo, da so staršem ukradli revolucijo, otrokom prihodnost, zdaj pa prihaja »obračun«.
Toda, kakšen obračun? Na drugi strani ceste je v poznem soncu stalo nekaj policistov, za poslopjem državnega zbora, kjer je po poletnem odmoru svoje mesto spet našla tista Gorenakova in Virantova jeklena ograja, pa neskončna vrsta zamreženih kombijev z oklepljenimi specialci. Ti so na eno od maric montirali kar plug za razrivanje množice. Opazka, da je policije skoraj več kot protestnikov, je bila še kar umestna. Oblast je bila očitno – prosto po profesorju Ljubu Bavconu – nervozna, kot je bila nervozna ona druga oblast lani decembra, preden jo je ta zdajšnja nadomestila.
Gospod Slavko pa se je ozrl po svojem eksponatu in rekel, da ni to še nič. »Doma imam pripravljene veliko ostrejše napise. A ni še čas zanje.« Protestniški veteran se je doslej udeležil vseh vstaj in protestov v Ljubljani, z izjemo februarskega, ko ga je položila viroza. Prepričan je, da bo treba tudi to oblast pregnati s položajev. Ker si položajev pač ne zasluži.
Slabo uro kasneje je predstavnik Vseslovenske ljudske vstaje Uroš Lubej, mož, ki se je vso lansko jesen in zimo kalil v udarnega govornika, pred vladnim poslopjem vzkliknil, da je to šele prvi val. »Prišel bo cunami!« je napovedal.
Protestniška množica je bila včeraj po sestavi povsem podobna množicam izpred pol leta oziroma leta dni. Večinoma so se na ulice podali običajni ljudje, upokojenci, očetje, matere in študentje, ki zahtevajo spremembe. Mednje so bili pomešani razumniki, civilnodružbeni mnenjski voditelji in tudi nekatere javne osebnosti z oblikovanim političnim, manj pa strankarskim predznakom, ki v zadnjem času nakazujejo, da bi se lahko iz protestov oblikovala politična alternativa, koalicija ali stranka. Matjaž Hanžek, predsednik TRS, je v začetku tedna pripovedoval o svoji viziji »slovenske Sirize« – koalicije strank, ki zavračajo kapitalistično izžemanje ljudstva, kakršno je uspelo oblikovati Grkom.
Že s skupnim vabilom na proteste so vstajniške skupine nakazale, da bi se pred prihodnjimi volitvami – predčasnih ali rednimi – lahko povezale. »Boriti se bo treba skupaj,« je včeraj dejal Lubej, obdan z belimi zastavami vstajniškega gibanja. »Z rdečo barvo (ki simbolizira denimo Iniciativo za demokratični socializem, op. p.), z gibanjem TRS, s Solidarnostjo in z Vseslovensko ljudsko vstajo,« je naštel zgolj nekatere.
Konkretne zahteve vstajniških skupin, ki so se tokrat združile pod gesloma »Ne političnemu kadrovanju in Ne tajkunsko-političnim-bančnim bandam« ter »Dovolj je plenjenja«, se od pomladi sicer niso spremenile. Zahtevajo odstop vlade in vseh politikov, ki so, kot pravijo, »opustošili državo«. Zahtevajo tudi predčasne volitve. Spotoma so se ponorčevali tudi iz »simbola« tistega, proti čemur se borijo: »Gotov gotov si!« je bil namenjen Gašparju Gašparju Mišiču, ki je bil v nenavadnih okoliščinah imenovan na čelo Luke Koper.
Edino, kar je v včerajšnji harmoniji protestnika Slavka motilo, pa je bila skromna udeležba. Na ulici ni bilo več kot pesto ljudi. To je v primerjavi z dvajset tisoč protestniki, ki so Ljubljano zavzeli februarja, res malo. »Več ljudi je na košarki kot na protestih,« je ugotovil. »Vsaj mladi bi lahko prišli protestirat. Saj se zanje borimo!«