Predstavniki zaposlenih v velikih slovenskih družbah so pogosto jeziček na tehnici tudi pri povsem poslovnih odločitvah, vključno s kadrovskimi spremembami na vodstvenih položajih. Čeprav bi morala obstajati jasna meja med soupravljanjem zaposlenih in sindikalnimi akcijami, je ta zelo pogosto povsem zabrisana in predstavniki kapitala tako velikokrat postanejo ujetniki sindikalnih zahtev. Ironično se to največkrat dogaja v velikih državnih podjetjih, v katerih povprečne plače odstopajo od državnega povprečja, sindikati, ki naj bi skrbeli predvsem za dobrobit zaposlenih, pa narekujejo izbiro predsednikov uprav, vsebino poslovnih odločitev in celo tempo pogajanj z upniki družbe.
Za Rotnika so bili pripravljeni Slovenijo odeti v temo
Član nadzornega sveta Luke Koper in hkrati predsednik sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti Mladen Jovičić je že takoj po imenovanju Gašparja Gašparja Mišiča na položaj predsednika uprave Luke Koper zanikal, da bi grozili s stavko oziroma »neljubimi ukrepi«, če bi nadzorniki podprli kandidata, ki ne bi bil po volji predstavnikov zaposlenih. Grožnjo s stavko je označil za laž, a možnosti stavke kljub vsemu ni izključil. Po včerajšnji zahtevi Slovenske odškodninske družbe (Sod) za sklic skupščine Luke Koper je ta še kako verjetna. Jovičić je namreč zagotovil, da »političnega vmešavanja države ne bodo mirno gledali«, pri tem pa omenil morebitno zamenjavo nadzornega sveta. Ob imenovanju Roberta Časarja na čelo družbe, ki si je šele v zadnjih dveh letih opomogla od katastrofalnega Časarjevega upravljanja, s stavko ni grozil nihče.
Da je stavka zaradi predsednika uprave nezakonita, so se slovenski sindikati naučili na primeru Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ). V tej so konec leta 2010 stavkali zato, ker je nadzorni svet družbe zaradi domnevnih nepravilnosti in nejasnosti pri gradnji šestega bloka odstavil takratnega predsednika uprave Uroša Rotnika. Rotnikov naslednik Simon Tot je nameraval predsednika sindikata Branka Sevčnikarja zaradi nezakonite stavke – kar je nekaj mesecev pozneje potrdilo celjsko delovno sodišče – odpustiti, a v bran mu je stopil celotni sindikat slovenske energetike. Ta je za božične praznike leta 2010 zagrozil z električnim mrkom.
Sindikati energetike, ki imajo v rokah ogromno moč, so vedno veljali za orodje v rokah posameznih vplivnih skupin, na drugi strani pa veljajo sindikati Slovenskih železnic (SŽ) sami za vplivno skupino, posamezniki pa so tisti, katerih usoda pristane v njihovih rokah. Sindikati na SŽ imajo svojega predstavnika tako v upravi družbe kot v nadzornem svetu. V upravi družbe jih zastopa Albert Pavlič, dolgoletni predsednik Sindikata železničarjev Slovenije, v nadzornem svetu pa Silvo Berdajs, ki je hkrati generalni sekretar sindikata strojevodij in predsednik sveta delavcev. Velja za najvplivnejšega človeka v poslovnem sistemu.
To je po besedah Zdenka Lorberja iz SŽ, sicer pa predsednika zveze Alternativa, v katero je poleg šestih sindikatov SŽ vključen tudi sindikat žerjavistov iz Luke Koper, celo dobro. »Družbe, kjer imajo predstavniki zaposlenih vpliv na delovanje družbe tako znotraj poslovodstva, prek delavskih direktorjev, kot v nadzornih svetih, so bolj uspešne in imajo manj tajkunskih zgodb,« pravi.
Sindikatom na železnicah daje moč predvsem hierarhično odločanje, ki je že leta v rokah istih ljudi, in dejansko se mimo volje vodilnih sindikalistov na železnicah ne zgodi nič, njihov vpliv pa seže tudi izven holdinga, ne glede na politično opcijo na oblasti. Spomnimo, da je celo nekdanji državni sekretar za železnice Peter Verlič prihajal iz sindikata železničarjev. Generalni direktorji SŽ se tako že leta menjavajo kot po tekočem traku, Pavlič in Berdajs pa ostajata.
Različne zahteve predstavnikov zaposlenih
Sindikalisti v luki in na železnicah pa niso edini, ki želijo vpliv na razreševanje in imenovanje predsednikov uprav. Podobno prakso so posvojili še v enem podjetju v večinski lasti države – novogoriškem Hitu. Maja 2009 so tako zaplete pred imenovanjem uprave zaostrili namigi, da so nekateri kandidati podpisali s predstavniki sindikatov skrite dogovore, s katerimi so si v zameno za sindikatom všečne obljube poskušali zagotoviti podporo predstavnikov zaposlenih v nadzornem svetu. Kasneje je tudi predsednik največjega Hitovega sindikata SIDS Iztok Černigoj potrdil, da je kasneje imenovani predsednik uprave Drago Podobnik sklenil »pakt« s sindikati, a Podobnik je očitke vseskozi zavračal, fotokopijo dogovora z njegovim podpisom pa označil za ponaredek.
Vpliv na sestavo uprave pa ni edino, za kar si prizadevajo predstavniki zaposlenih. V Pivovarni Laško tako na primer nasprotujejo zahtevi bank upnic, da se skupina razdeli na več delov. Nasprotovanje odnosu bank do Pivovarne Laško so predsednici vlade Alenki Bratušek sicer izrazili v Društvu malih delničarjev Pivovarne Laško, ki pa ga vodi predstavnik sveta delavcev zaposlenih v Pivovarni Laško in njihov predstavnik v nadzornem svetu Bojan Cizej. V pismu, ki so ga posredovali skupaj z Društvom malih delničarjev Rajka Stankovića, grozijo tudi z možnostjo protesta pred vlado.
Skupno vsem omenjenim družbam je, da so zakrnele organizacije, nesposobne prilagajanja spremembam na trgu, na katerem jih konkurenti prehitevajo po levem in desnem pasu, njihovi zaposleni pa s praviloma višjimi plačami, kot jo prejema povprečni delavec v državi.
Zabrisane meje med soupravljanjem in sindikalnimi grožnjami
Slovenska zakonodaja zahteva, da imajo zaposleni v nadzornih svetih vsaj tretjino predstavnikov, predlaga pa jih svet delavcev. In čeprav zakon ne prepoveduje, da so na primer predsedniki sindikatov hkrati tudi predsedniki svetov delavcev, pa slednjim prepoveduje uporabo instrumentov sindikalnega boja. Predstavniki v svetu delavcev ali nadzornih svetih družb morajo namreč delovati v dobrobit družbe in vseh deležnikov, medtem ko je sindikat tisti, ki se bori za pravice zaposlenih. A ustaljena praksa v velikih državnih podjetjih kaže na to, da meje med soupravljanjem zaposlenih in zahtevami sindikatov pogosto dejansko ni.
Generalni sekretar Združenja svetov delavcev Slovenije dr. Mato Gostiša meni drugače. »Sindikatov in soupravljanja ne gre mešati vse povprek,« pravi. »Nikjer ni samoumevno, da sindikati obvladujejo delavske predstavnike,« dodaja in opozarja, da vidijo eni soupravljanje še vedno kot obliko sindikalizma. »Sindikati naj bi obvladovali področje delovnih razmerij, odnosov med delodajalci in delojemalci, ki je že po naravi konfliktno. Koncept delavske participacije pa izhaja iz povsem drugačnih pozicij,« pravi Gostiša, ki pa razume, da se predstavniki zaposlenih vtikajo tudi v poslovne odločitve, saj je temeljna ideja soupravljanja ta, da se vse, kar se v podjetju dogaja, tiče zaposlenih.
Da nadzorni svet ni mesto za zastopanje ozkih interesov zaposlenih, pa opozarja profesorica na ljubljanski pravni fakulteti in strokovnjakinja za delovno pravo dr. Polonca Končar. Problem, da prihaja na tem področju do konfliktov, pa izhaja po njenih besedah že iz same zakonodaje. Po zakonu o sodelovanju delavcev pri upravljanju naj bi predstavniki zaposlenih v organih družbe namreč zastopali interese delavcev, kar pa je zelo sporno. Naloga nadzornega sveta je namreč bdenje nad poslovanjem družbe oziroma skrb za to, da družba posluje skladno z zahtevami in interesi kapitala. »Tu ne bi smelo iti za zastopanje delavskih pravic, temveč za sledenje interesom in ciljem družbe,« poudarja dr. Končarjeva in dodaja, da je organ, kjer naj bi se odločalo o delovnopravni problematiki, svet delavcev.
Tako po njenih besedah predstavniki zaposlenih oziroma sindikati (v praksi so prvi pogosto tudi člani drugih, ne pa vedno) načeloma tudi nimajo možnosti nastavljanja predsednikov uprav. Kajti tudi naša zakonodaja določa, da v primeru, ko o predsedniku uprave odloča nadzorni svet, delavci v njem ne smejo imeti večine. »Dogajanja v ozadju, lobiranja in vplivanja na izbiro, tega pa s pravnega vidika ni mogoče preprečiti,« poudarja dr. Končarjeva. Smejo potem delavci za uveljavitev svoje volje oziroma zaščito »svojega« direktorja uporabiti sredstva sindikalnega boja, kot je stavka? »To je pa stvar sodne presoje,« o zakonitosti takšne stavke ne želi soditi pravna strokovnjakinja.
Da sindikalno izražanje mnenja o poslovnih odločitvah uprav ni nelegitimno, poudarja tudi predstavnik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Andrej Zorko. V večini primerov, ko je sindikat storil še korak dlje in se odločitvam uprave uprl s stavko ali drugimi sredstvi sindikalnega boja, je šlo po njegovem prepričanju za zapiranje proizvodnje oziroma delovnih mest. »Za uporabo sindikalnega boja je v prvi vrsti odgovorna uprava družbe ali njen lastnik in tam je treba iskati razloge zanj,« je prepričan Zorko.
