Da ministrska ekipa Alenke Bratušek ne more najti kompromisa glede ukrepov v višini dobrih 300 milijonov evrov, s katerimi ob uvedbi nepremičninskega davka proračunski primanjkljaj v prihodnjem letu ne bi presegel treh odstotkov BDP, je pokazalo že jutro po ponedeljkovem pet ur dolgem vladnem posvetu. Posegi v prejemke upokojencev (najvišje pokojnine, letni dodatek), uvedba kriznega davka, zajezitev sive ekonomije in po novem tudi rezi v regrese v državnih podjetjih tako ostajajo na dnevnem redu. Koalicijski partnerji pa vsak na svojem bregu, četudi je vlada po besedah finančnega ministra Uroša Čuferja na ponedeljkovem posvetu naredila prve korake pri usklajevanju proračuna in bo svoje delo nadaljevala danes. Neuradno smo še izvedeli, da finančno ministrstvo razmišlja tudi o posegih v plače na področju osnovnega in srednjega šolstva.
Vlada dela prekrške v kazenskem prostoru
»Na prihodkovni strani bi morali imeti celovito in konsistentno davčno reformo, vendar si vlada z vsakim dnem izmišljuje nove stvari. Pri izdatkih pa se je treba vprašati, kje bi jih bilo mogoče zmanjšati, ne da bi izrazito prizadeli nekatere socialne teme, ki so politično zelo občutljive. Nekaj manevrskega prostora je zagotovo pri vojski, vendar pa rezerv ni več veliko,« poudarja dr. Bogomir Kovač z ljubljanske ekonomske fakultete. Po njegovih besedah je zato primanjkljaj v višini treh odstotkih BDP v tem hipu nerealno loviti, četudi to zahteva Bruselj. »Ob takšni negativni rasti, ki jo beležimo, je izjemno težko proračun zapirati na takšen način. Politični akterji se zavedajo, da smo postavljeni pred zid in da je treba izpeljati določene spremembe, žal pa način, kako to počnejo, zbuja vedno več političnih napetosti,« dodaja Kovač.
Medtem ko vlada po naših informacijah še vedno resno razmišlja o posegih v prejemke upokojencev, je izvršni odbor DeSUS včeraj soglasno sklenil, da stranka ne bo podprla proračuna za prihodnje leto, če bo v njem predvidena ukinitev letnega dodatka za upokojence. Izvršni odbor po besedah prvaka DeSUS Karla Erjavca nasprotuje tudi vsem morebitnim drugim posegom v pokojnine. »Vsi se strinjajo, da je treba zajeziti sivo ekonomijo, ko pa pogovor nanese na davčne blagajne, jih ne uvedemo. Tam, kjer obstaja konsenz in bi morali narediti konkretne korake naprej, vlada menca. Tam pa, kjer ve, da bo imela velike težave, skuša v kazenskem prostoru neprestano delati prekrške in pri tem gleda, kako se bo stvar odvila. To je neresno. Normalno je, da v tem politično razburkanem času buri duhove in da upokojenske delegacije hodijo naokrog,« je oster Kovač.
S kriznim davkom do 300 milijonov evrov
Na udaru pa niso le upokojenci, temveč tudi srednji razred. Nanj je velik del bremena krize začela valiti že Janševa vlada (zniževanje in ukinjanje socialnih transferjev je ob vse bolj zaostrenih razmerah na trgu dela najbolj prizadelo ravno njih), nato pa z dvigovanjem različnih dajatev (DDV, trošarine, sodne takse, vinjete...) nadaljevala sedanja vlada. Zdaj razmišlja o uvedbi kriznega davka, s katerim bi progresivno višje plače obremenili bolj kot nižje, kar bi spet močno prizadelo prav srednji razred. Čistilka in docent imata že zdaj po plačilu vseh dajatev in ob upoštevanju vseh socialnih transferjev praktično enako kupno moč, je za Dnevnik že pojasnjeval ekonomist dr. Marko Jaklič. »To neumnost bi krizni davek le še poglobil.«
Poleg tega izkušnja Hrvaške, ki je krizni davek (harač) uvedla avgusta 2009, ni pozitivna. Poraba prebivalstva se je dodatno znižala, kar je že tako težke gospodarske razmere le še poslabšalo, zato je vlada že po enajstih mesecih najprej odpravila »mali harač«, štiri mesece kasneje pa še »velikega«. Slovenska vlada je s kriznim davkom računala kar na dodatnih 300 milijonov evrov.
»Krizni davek je slaba ideja. Poskušajo ga prodati kot nekaj začasnega, proračunski primanjkljaj pa je treba trajno znižati. Ti dve zadevi ne gresta skupaj. Začasni dvig davkov bi bil smiseln le v primeru, če bi se v bližnji prihodnosti pričakovala bistveno višja gospodarska rast. S takimi začasnimi ukrepi delamo škodo gospodarstvu. Zato govorimo o ekonomsko slabo domišljenih ukrepih,« opozarja dr. Igor Masten z ljubljanske ekonomske fakultete. Po njegovih besedah je zato treba v naboru ukrepov izbrati tiste, ki ne bodo imeli na gospodarstvo najslabših učinkov. »Če zaradi nesmiselnih ukrepov na davčnem področju izgubimo dodatna delovna mesta, si režemo vejo, na kateri sedimo,« je slikovit Masten.
»To je daleč od davčnih blagajn«
Na dnevnem redu vlade ostajajo še naprej ukrepi za zajezitev sive ekonomije – vlada je že uvedla virtualne blagajne, napoveduje pa še ukrepe za preprečevanje dela na črno, krepitev nadzora in pristojnosti davčne inšpekcije, odškodnine za črne gradnje, večjo obdavčitev davčnega razkoraka... Čeprav je po besedah kmetijskega ministra Dejana Židana na tem področju vsaj za 200 milijonov evrov rezerve, so poznavalci davčnega sistema nad takšnimi napovedmi skeptični. »Vlada ni uvedla davčnih blagajn. Pri prepovedi izdelave računalniških programov, pri katerih je mogoče brisanje, popravljanje in podobno, ne gre za virtualne davčne blagajne. To je daleč od davčnih blagajn. Vse druge točke za boj proti sivi ekonomiji so stalnica že več let. Rezultati bodo znani šele v naslednjih letih in nikakor ne takoj,« je kritičen nekdanji prvi mož davčne uprave (Durs) Ivan Simič. Po njegovih besedah je boj proti sivi ekonomiji zelo zahteven proces, v katerem morajo sodelovati vsi državni organi in državljani, ne le davčna uprava. »Z uvedbo davčnih blagajn, ki jih v Sloveniji ne želijo uvesti že več let, bi lahko pobrali do ene milijarde evrov dodatnih davkov zaradi višjega DDV, prav tako dohodkov pravnih oseb, dohodnine, socialnih transferjev... Hrvati so zgolj v pol leta pobrali za 1,7 milijarde več,« je jasen Simič, ki zdaj vodi srbsko davčno upravo.
V nasprotju z davčnimi blagajnami pa je vlada močno zagrizla v idejo o odškodninah za črne gradnje, ki naj bi jih uveljavili že s prihodnjim letom. Toda poznavalci področja se le smejijo: »To je v tako kratkem času neizvedljivo.« Tudi direktor geodetske uprave Aleš Seliškar pravi, da za zdaj obstajajo le idejne rešitve. Po dvajsetih letih naj bi Slovenija vendarle dobila evidenco nedovoljenih gradenj, za katero pa bo treba najprej izvesti presečno zračno snemanje celotne države. »Redno ciklično aerosnemanje, ki ga izvajamo v triletnem obdobju, za to ni primerno.« Za stavbe na zračnih posnetkih bi nato s pomočjo dokumentacije o izdanih gradbenih dovoljenjih ugotavljali, ali so zgrajene zakonito oziroma pred letom 1968, pred katerim velja splošna amnestija na črne gradnje. »Podatek o tem bi se evidentiral v evidenci upravnih aktov. Za stavbe, za katere ne bi bilo podatka o izdanem dovoljenju, pa bi morali posebej ugotavljati, ali so (ne)legalne,« pojasnjuje Seliškar. Za izvedbo in predvsem ukrepanje – sanacijo stanja – za nazaj bo po njegovem mnenju verjetno potreben tudi poseben zakon. Od morebitnih zakonskih rešitev pa bo še nadalje odvisna časovna dinamika reševanja problematike črnih gradenj.
