Včerajšnji kolektivni odstop vodstva protikorupcijske komisije (KPK), predsednika Gorana Klemenčiča ter namestnikov Roka Praprotnika in Liljane Selinšek, je v javnosti sprožil burne in nasprotujoče si odzive. Medtem ko se zdi nekaterim odstop upravičen in ga razumejo kot zlovešče znamenje nevarnosti, da lopovščina v Sloveniji zmaguje nad poštenjem, drugi vidijo v njem neodgovorno ravnanje in izdajo zaupanja državljanov. Poznavalci delovanja tovrstnih institucij v drugih državah pa poudarjajo, da podobnih odstopov v Evropi doslej ni bilo – vodstva so bodisi odstavili drugi bodisi se jim je iztekel mandat.
Sporočilo je jasno: politika ne podpira boja proti korupciji
Prvi predsednik KPK Drago Kos je nad potezo vodstva komisije »neskončno razočaran in besen«. Boj proti korupciji po njegovem prepričanju zahteva lastnosti, kot so vztrajnost, potrpežljivost in nepopustljivost. »Očitno je, da teh lastnosti sedanje vodstvo komisije nima. Njihova odločitev o odstopu je neodgovorna. Predstavlja izdajo zaupanja tako državljanov kot tudi strokovnega osebja KPK,« je bil oster Kos.
»Vsak se na svoj način sooča s pritiski in predstavljam si, da so bili kolegi zadnje mesece deležni zelo hudih. A na takšnih pozicijah je vendarle treba vzeti v zakup, da te politika ne odobrava in da skoraj nikoli ne kaže pretirane volje po izboljšavah,« pa pravi informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Neodvisni organi so po njenih besedah zato, da politiki nastavljajo ogledalo: »Kar kažemo v ogledalih, ni vedno lepo, zato je negativne odzive treba pričakovati. Se je pa vedno treba boriti do zadnjega diha.« Naj ob tem spomnimo, da to ni prvi Klemenčičev odstop: pred leti je protestno izstopil iz upravnega odbora delovne skupine OECD za korupcijo v mednarodnem poslovanju, prav tako se je predčasno poslovil z mesta državnega sekretarja na notranjem ministrstvu, ko ga je vodila Katarina Kresal.
Kolektivni odstop članov KPK je po prepričanju ustavnega pravnika Mira Cerarja »nekaj zelo alarmantnega«. Kaže namreč na brezup v boju zoper korupcijo. »To je v času, ko še naprej tonemo v krizo, le še dodaten udarec za državo in državljane.« Samo dejanje odstopa po njegovem mnenju sicer ni najbolj premišljeno, saj bodo člani, ki so odstopili, težko še nekaj mesecev dovolj prepričljivo, z zaupanjem javnosti in avtoritativno opravljali svoje funkcije. »Bistvo njihovega sporočila pa je jasno: politika v resnici ne podpira boja proti korupciji. To pa je skrajno resno opozorilo,« poudarja Cerar.
Prišli so do zidu
Vodstvo KPK je sicer ob odstopu poudarilo, da so za področje protikorupcije, za katero so pristojni, tudi odgovorni. »Odgovornosti pa ne moremo prevzeti, če nimamo potrebnih orodij za delo.« Zato so, kot pravijo, prišli do roba zmožnosti, ki jim jih daje zakon: »Prišli smo do zidu. Potrebujemo nova ali drugačna orodja, da lahko zid preplezamo ali predremo. Teh orodij ne bomo dobili, ker za to ni politične večine v parlamentu. Pred zidom zdaj lahko zakurimo taborni ogenj in čakamo – vmes pa pustimo, da našo institucijo in druge institucije pravne države, vključno z organi odkrivanja in pregona, razkrajajo ter šibijo,« poudarjajo odhajajoči člani KPK.
Ob navedbah o nujnosti korenite izboljšave protikorupcijske zakonodaje se postavlja vprašanje, kaj so glavne pomanjkljivosti te zakonodaje oziroma ali ne bi z dodatnimi pristojnostmi komisija posegla na področje represivnih organov. Ker so si vlade – kot poudarja Bojan Dobovšek s fakultete za varnostne vede – podredile parlament, je zakonodaja, ki smo jo sprejemali v preteklosti in tudi zdaj, podvržena številnim interesnim skupinam, argumenti stroke pa se ne upoštevajo. Po njegovih besedah so spremembe zakonodaje na področju korupcije zato prinesle le še poslabšanja, na primer manj strogo omejitev poslovanja funkcionarjev, nesankcioniranje konflikta interesov... Nova zakonodaja mora te nepravilnosti urediti. »Nikakor pa ne bi smeli povečati represivnih pooblastil komisije v smislu prekrškovnega organa, saj bi se s tem oddaljili od ustavnega načela delitve oblasti. Komisija bi morala imeti v primeru ugotovitve kršitev in neukrepanja institucij v zvezi s temi kršitvami pristojnost podajanja predlogov za razrešitev,« je prepričan Dobovšek.
Bratuškova: Ne smemo obupati na polovici poti
Nekateri naši sogovorniki iz pravniških vrst kot največjo pomanjkljivost zakonodaje, ki ureja delovanje KPK, vidijo popolnoma neurejen postopek glede pravic preiskovanca, zaradi česar je prišlo do vrste tožb. Tako sta komisijo na primer (neuspešno) tožila predsednik SDS Janez Janša in ljubljanski župan Zoran Janković, ki ju je januarsko poročilo KPK odneslo z mesta premierja oziroma prvaka PS. Je pa upravno sodišče ugotovilo, da je KPK s tem, ko bivšemu mariborskemu županu Francu Kanglerju ni dovolila vpogleda v spis v zadevi Farmadent, ravnala protipravno.
Vodstvo KPK je predsednika države Boruta Pahorja o nameravanem odhodu obvestilo že v sredo, ob včerajšnji predaji odstopnih izjav pa so ga tudi seznanili, da bodo svoje delo odgovorno in s polnimi pooblastili opravljali do imenovanja novih članov komisije, vendar ne dlje kot do marca prihodnje leto. Kot so včeraj napovedali, bodo v tem obdobju razkrili »veliko zadevo s področja zdravstva«. Predsednik Pahor je glavne razloge za njihovo odločitev sicer razumel, se pa z njo ne strinja. »Menil sem, da bi si prav zaradi navedenih razlogov komisija morala še naprej vztrajno prizadevati za potrebne spremembe, ki zadevajo pravno kulturo in pravno državo.«
Odstop članov komisije obžaluje tudi premierka Alenka Bratušek. Komisija je po njenem mnenju opravila veliko delo, zato tudi težko razume odstope »iz protesta ali nemoči«. Prepričana pa je, da je treba opozorila KPK jemati zelo resno. »Želim si, da bi senat glede odstopa ponovno premislil in nadaljeval začeto delo. Slovenija je na težki poti gospodarskega in moralnega okrevanja, zato ne smemo obupati na polovici poti,« je iz Vilne sporočila premierka Bratuškova. Klemenčič je svoj šestletni mandat začel septembra 2010.
