Človek, ki je zrušil Miloševića: Slovencem manjka vizija o tem, kaj hočete

»Načrtovanje Slovencev ne muči. Srbi vidimo Slovence, kot tiste, ki so super organizirani. Tudi protestnikov na ulici vam ne manjka in obstaja ta občutek aktivizma. Manjka pa vam vizija o tem, kaj želite jutri. Tudi niste zabavni, kar je zelo pomembno. Manjka vam enotnost, nekaj koordinacije in strategije,« razlaga. »Problem nasilja pri vas je še vedno velik, vsaj pri nas na tak način dojemamo zadevo. Vzpostaviti morate popolnoma nenasilne proteste, nenasilno gibanje, da boste uspeli. Kolikor spremljam slovenske proteste preko družbenih omrežij, vidim, da neprestano pozivajo k nenasilju, kar je dobro, a nenasilje mora preprosto postati ideologija,« razlaga.

Zadnje čase. Ko sem sprva slišal za te proteste, me je presenetilo. Srbi imamo Slovence za miren narod.

Povabili so me na pogovor z novinarji in aktivisti, ki bi ga imeli po predvajanju filma Bringing down a dictator. Dan prej pa sem bil v Mariboru, kamor so me je povabila dr. Cirila Toplak. Ni vedela, da so me povabili tudi v Ljubljano.

Ne, pravzaprav sem prej prvič govoril z njimi in bom ponovno pred povratkom v Beograd. Oni so se me kontaktirali šele po tem, ko so slišali, da prihajam v Slovenijo.

Ne. Me sicer zanima, kako bo vse skupaj videti, mislim, da bo zelo zanimivo, a žal imam v petek druge obveznosti.

S tem smo imeli pri nas podobno izkušnjo. Med 1996 in 1997 smo z Oporom organizirali najdaljše proteste v zgodovini Srbije. Trajali so 107 dni, dogajali so se v 24 mestih. Vsak dan je bilo na ulici kakšnih 100.000 ljudi. To je to, kar daje moč nenasilnim protestom. Številke. Konec decembra, ko so protesti trajali že kak mesec, je Milošević ugotovil, da opozicija pridobiva na moči in da on izgublja na kredibilnosti, zato je širom Srbije organiziral avtobusne prevoze v Beograd in protest 500 metrov stran od kraja, ker smo se vsak dan dobivali mi in od tam krenili na pohod. Zbralo se je kakšnih 60.000 ljudi, nas je bilo kakšnih 80.000. Zoran Djindić, takratni vodja opozicije, je naredil super potezo, pozval je protestnike, naj tokrat krenejo v nasprotno smer, kot so krenili vsak dan doslej, torej stran od kontramitinga in s tem zmanjšal možnost za konflikt. Do manjšega konflikta je prišlo, tudi policija je posredovala, a lahko bi bilo veliko huje. Nekateri pravijo, da je bil takrat Miloševićev cilj, da sprovocira fizični konflikt, kar bi potem lahko izkoristil za to, da prepove naše nadaljnje shode, a na srečo se to ni zgodilo. Prav zaradi te izkušnje mislim, da je vedno dobro, da se na vsak način izognemo konfliktom.

Težko to komentiram. Iz izkušenj sklepam, da je vselej namen velikih organiziranih srečanj le v tem, da se pokaže moč. A resnična moč in veličina gibanja leži drugje.

Se. Pri nas smo se s tem soočili tako, da smo naredili nagradni natečaj. Recimo 50 evrov nagrade za telefonsko fotografijo tistega, ki je metal tlakovce, solzivec... Tako se je večina uperila proti manjšini in provokatorji so zgubili na moči. Učinkovito je tudi, da iz protesta naredite žurko. Ko se ljudje zabavajo, pozabijo na pretepanje.

S statistiko. Študija Marie Stephan in Erice Chenoweth, Why civil resistance works (Zakaj ljudski odpor deluje, op.p.), v kateri sta preučevali 323 gibanj med leti 1900 in 2006, je pokazala, da je možnost uspeha z nasiljem približno 26 odstotna, možnost uspeha nenasilnega gibanja pa 53 odstotna. Torej kar dvakrat več. V zadnjem desetletju je kar 75 odstotkov nenasilnih gibanj uspešnih. Zakaj? Zaradi števila ljudi, ki sodelujejo. Pri nasilnih sodeluje bistveno manj ljudi kot pri nenasilnih.

Sem pristaš tako imenovane taktike disperzije, razpršenja. Ljudem morate dati nekaj, kar lahko delajo od doma, z zelo majhno stopnjo tveganja, a se vseeno počutijo del skupne ideje. Tako se priključijo tudi ljudje, ki sicer ne bi prišli na protest. Denimo moja babica je bila prestara, da bi vsak dan šla na shod. Je pa sodelovala drugače. Veličina gibanja se kaže v tem, da ima vsak možnost, da sodeluje po svojih močeh. Poudarjam, številke štejejo. Seveda je vsakih nekaj mesecev treba organizirati masovni protest, a bitke se bijejo predvsem v vmesnem času. Vsak dan. Takrat nabirate resurse, podpornike gibanja. Večje kot je gibanje, močnejše je. Otpor! je imel 70.000 aktivistov in če je vsak od teh le dve uri dnevno posvetil neki aktivnosti za Otpor!, je to 140.000 delovnih ur. Zamislite si, na koliko vrat lahko nalepijo transparent, na koliko dvigal, koliko grafitov lahko naredijo v samo enem dnevu, kaj šele v enem letu. To so taktike disperzije.

Kaj najraje gledate na televiziji. Predstavljajte si to. Ko to zadevo gledate teden, dva, je super, dvajseti dan si ne morete predstavljati hujše stvari. Torej, ljudem morate vsak dan ponuditi nekaj novega. Pri nas to ne bi smel biti problem, saj smo na Balkanu, bodimo kreativni in zabavni. Taktike koncentracije ne delujejo ves čas, protest je več kot to. Zato uporabljam besedo gibanje. Toliko stvari je, ki jih lahko ljudje delajo. V Čilu, kjer se niso smeli javno zbirati, so se tovornjakarji denimo dogovorili, da bodo čez Santiago de Čile vozili s pol hitrostjo in trobili. Mesto se je sesulo, ker so ga ovirali tovornjaki. Boljše kot katerikoli masovni protest.

Otpor! je bil denimo tako širok, da je vključeval ljudi najrazličnejših političnih opcij, levih in desnih, kakršnih koli, tudi etično je bil raznovrsten. Tudi jaz sem bil denimo član stranke, bil sem zelo blizu Djindjiću, ampak moja odporniška identiteta je bila mnogo močnejša od moje strankarske. To je vprašanje identitete. Skupinska identiteta gibanja mora biti širša od posameznih parcialnih interesov.

Za take delovne akcije ni potrebno veliko sredstev. Nas je bilo v osnovi 15, imeli smo kakšnih 50 evrov, toliko kot pač lahko študenti prispevajo. Ena izmed zadev, ki smo jih naredili, je bila ta, da smo nabavili sod z Miloševićevo sliko. Na vrhu smo pustili odprtino, zraven soda pa nastavili kij. Vsak, ki je hotel udariti Miloševića, je vstavil kovanec v odprtino in tolkel po sodu. Predstavljajte si, kako to zadoni. Super! V petih minutah je bilo pred sodom 70 ljudi, ki so hoteli tolči. A najbolj zabavno je bilo, ko je prišla policija. Nas ni bilo nikjer v bližini, torej niso mogli aretirati organizatorjev. Tako so aretirali sod. Fotoreporterji si niso mogli predstavljati boljšega prizora!

To je uporabljanje humorja s političnim sporočilom, »laughtilizem«. V Arabskem svetu so uporabili Windowse. Imeli so neko datoteko »Freedom« in če si kliknil »copy files from Tunisia to Egipt«, se ti je izpisalo opozorilo »Can not copy freedom. You need to get rid of Mumbarack first«. Rusi so tudi zabavni. Sredi Sibirije so naredili demonstracije igračk iz kinder jajčk. Naredili so celo mesto iz teh igračk, s transparenti in vsem tem. To so slikali s telefoni in pošiljali prek MMS-ov. To je nekdo videl v Mostki in pozval šefa policije tega mesta, naj ukrepa. Ta je izdal pisno odredbo, da 104 lego igračk, 100 igračk iz kinder jajčk in 12 avtov ne more demonstrirati, ker niso državljani Rusije. Si predstavljate ta papir. To je najbolj neumna odredba vseh neumnih odredb. A prav to dokazuje, kako z malo sredstvi in dobro idejo izvedeš neko zadevo, ki ima resnično širok domet. Obstaja knjiga o teh majhnih akcijah, imenovana »Small Acts of Resistance.«

Z diskreditacijo se običajno ruši avtoriteta. Pomembno je ne odgovarjat na to. Ena izmed ključnih točk nenasilne borbe je, da si vedno v ofenzivi, ne v defenzivi, ti izbiraš sredstva, ne nasprotnik. Poglejte denimo nogometaše Barcelone; na vsaki tekmi imajo žogo 70 odstotkov časa. In tako lahko izbirajo taktike napada. S 30 odstotki žoge je težko zmagat tekmo. Diskreditacije je treba tudi predvideti in se nanje odzvati še predhodno, najbolje s humorjem. To najbolj boli.