Zmotno je prepričanje, da so cene parkiranja in mestnega avtobusa najvišje v Ljubljani. Dražje je namreč parkirati v Kranju, Mariboru, Celju in tudi Novi Gorici, kjer pa imajo po drugi strani brezplačni mestni avtobus. Tudi ta ni najdražji v Ljubljani, temveč v Novem mestu. Najcenejša garažna hiša je v Velenju, kjer je treba za uro parkiranja odšteti komaj 20 centov, najdražja pa v Ljubljani, kjer je cena šestkrat višja. Velenjčani pa ne izstopajo samo po cenovno zelo ugodnih parkiriščih, ampak tako kot Nova Gorica tudi po brezplačni avtobusni vožnji po mestu.
Podobno je s cenami taksijev: že med ponudniki v enem mestu so razlike velike, te pa so še večje, če primerjamo več mest med seboj. Med najcenejšimi mesti je očitno Ljubljana, kjer je konkurenca med taksi družbami velika, kar ne velja za manjša mesta, kjer imajo taksisti bolj proste roke pri določanju cen. V manjših mestih so pogosto tudi dogaja, da se da pri taksistih izpogajati nižjo ceno. Pravzaprav v želji, da bi pridobili stranko, kar sami ponudijo cene, ki so nižje od tistih na ceniku.
Kogar zanima, koliko stane prevoz s taksijem, podatkov ne bi smel iskati samo na spletnih straneh taksi prevoznikov. Nekatere so namreč že tako zastarele, da bo v njih našel več let stare cene, ki ne veljajo več in ga lahko samo zmedejo ter ujezijo.
Zastarele spletne strani
Taxi Simby iz Celja denimo na svoji spletni strani rednim strankam ponuja do 15-odstotni popust, vendar so nam v telefonskem razgovoru pojasnili, da ta ugodnost že od začetka gospodarske krize ne velja več. Tudi mariborski Taxi plus na spletni strani oglašuje cene, ki ne veljajo več. Podobno je s spletno stranjo Taxi Badi v Murski Soboti, iz katere še posebno izstopa izredno zasoljena čakalna ura. Medtem ko v Celju in Mariboru taksisti strankam, ki jih želijo, da jih počakajo eno uro, zaračunajo od 20 do 25 evrov, pa je bilo treba v Taxi Badiju za čakalno uro odšteti kar 60 evrov. Po besedah lastnika Denisa Dominiča so cene spremenili in čakalno uro pocenili za polovico. Kljub temu je še vedno med najvišjimi v Sloveniji.
V prestolnici so enourne čakalne dobe naključno izbranih taksistov bistveno cenejše. Taxi Intereks za uro čakanja na stranko računa samo 13 evrov. Pri Taxi Srečko v Kopru se je očitno mogoče dogovoriti za popust. Čeprav je na njihovi spletni strani objavljeno, da mora naključni potnik za kilometer vožnje odšteti 1,9 evra, nam po telefonu povedo, da takšno ceno običajno računajo samo tujcem, medtem ko je cena za slovenske stranke lahko po dogovoru za 50 centrov nižja. Tudi enourna čakalna doba ne stane vedno 18 evrov, kot piše na spletni strani, temveč bi se lahko pogodili za 10 evrov. Dogovor je mogoč tudi pri startnini, ki jo praviloma skoraj vsi taksisti zaračunajo. Ta v povprečju stane evro ali pa še nekaj centov manj, izstopa samo v Murski Soboti, kjer strankam v Taxi Badiju že ob priklopu taksimetra zaračunajo 2,5 evra, v Taxi Prekmurcu pa kar 4 evre. Takšna je startnina za naključne stranke, medtem ko je cena za redne stranke samo evro.
Taksi tudi za ljudi na invalidskem vozičku
Bojan Pečnik, ki na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije vodi sektor za promet, barantanja o ceni za taksi prevoze seveda ne more komentirati, povedal pa nam je, da bi morali imeti taksisti veljaven cenik na vidnem mestu v avtomobilu, kjer bi ga lahko videl prav vsak. Sicer pa so cene na področju taksi prevozov proste. Prevozniki, ki od lokalne skupnosti pridobijo licenco, sami določajo ceno in jo seveda prilagodijo povpraševanju in ponudbi konkurentov. Po zakonu o prevozih bi lahko občine maksimalno ceno omejile, vendar se to v praksi ne dogaja. Franc Grubar, ki ima licenco za taksi prevoze v Novem mestu, ni ravno med najcenejšimi, saj za kilometer prevožene poti strankam zaračuna 1,25 evra. »Pod evro cene ne moremo spustiti, ker ne bi pokrili stroškov. Imamo namreč dober vozni park,« je pojasnil taksist, ki pa se lahko kot eden redkih pohvali, da prevaža tudi osebe na invalidskih vozičkih. »Gre za novost, staro manj kot leto dni. Imamo prilagojen kombi, vendar je povpraševanje po tovrstnih prevozih žal zelo slabo. Očitno se invalidi sami znajdejo oziroma jim pri prevozih pomagajo različna društva,« je pojasnil Grubar.
