Športna vzgoja se bo po novem imenovala šport, likovna vzgoja bo likovna umetnost, glasbena vzgoja bo po novem glasbena umetnost. Tudi državljanska in domovinska vzgoja ter etika se bo od novega šolskega leta dalje imenovala domovinska in državljanska kultura in etika. »Z drugačnim poimenovanjem se presega delitev na tako imenovane vzgojne in izobraževalne predmete v osnovni šoli,« so zapisali na ministrstvu. Zaradi na videz neznatne spremembe bodo imele šole precej preglavic, med njimi tudi stroške, za katere ne vedo, kako jih bodo poravnale.
Pol milijona za dokumentacijo
Vse slovenske osnovne šole, in teh je po zadnjih statističnih podatkih 871, bodo morale zaradi spremenjenih imen spreminjati šolsko dokumentacijo. Povsod, kjer še niso prešli na elektronsko obliko redovalnic in dnevnikov, teh resda ne bo treba menjavati, prav vse šole pa bodo morale za prav vse učence kupiti nove matične liste. Gre za dokument, ki »spremlja« šolarja od prvega do devetega razreda in v katerem so vpisane vse njegove ocene, šolski uspehi, pa tudi neuspehi in druge posebnosti (statusi, vzgojne težave in podobno). Strošek za nakup enega matičnega lista je dobrega četrt evra, kar se ne sliši veliko. Ko pa se ta številka zmnoži s številom učencev v slovenskih osnovnih šolah (po zadnjih podatkih jih je 162.000), pridemo do številke 43.000 evrov. Toliko bodo morale šole odšteti samo za nove matične liste, ob tem zavreči stare in tudi morebitno zdaj neuporabno zalogo. Prav tako bodo šle v nič morebitne zaloge druge dokumentacije (redovalnice, spričevala, dnevniki, osebne mape otrok, ki potrebujejo posebno pomoč, potrdilo o izpolnjeni osnovnošolski obveznosti in podobno). Ko prištejemo še te stroške za vso državo, so številke gromozanske.
Uničiti morajo tudi kolesarske izkaznice
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je že sredi aprila vsem šolam z navodilom naložilo uničenje vseh zalog starih dokumentov. Celo »kolesarska izkaznica« bo nova. In razlog? »V teh dokumentih (poleg izkaznice še spričevalo, potrdilo o izpolnjeni obveznosti ter izpis iz evidence, op. p.) vsebinskih sprememb ni, na novo bosta določena le format in vrsta papirja,« je uradno pojasnilo ministrstva, ki so ga dobile vse šole. V naslednjem stavku pa je ponovljeno navodilo, da je treba zaloge takoj uničiti. »Zaradi nakupa dokumentacije bomo imeli na naši šoli dobrih 500 evrov stroškov. Kar precejšen delež od tega samo na račun spreminjanja imen predmetov. Vem, da se to ne sliši veliko, a v teh časih, ko sploh v šolstvu varčujemo na vseh koncih, je tak strošek za neki poseg, ki strokovno sploh ni utemeljen, res nepotreben. Za ta denar bi lahko kupili kakšen dober in zanimiv učni pripomoček za kemijsko ali fizikalno učilnico in bi učenci res imeli kaj od tega, tako pa bomo imeli vsi skupaj le stroške. Imeli bi jih še več, če ne bi večino dokumentacije urejali že elektronsko,« je razložila pomočnica ravnatelja ene od gorenjskih šol.
Zelo grob izračun pokaže, da je letnih stroškov, če vsaka slovenska osnovna šola za dokumentacijo porabi le 500 evrov na leto, za 435.000 evrov!
Posredi ideologija
Razprava o preimenovanju tako imenovanih vzgojnih predmetov traja že več kot desetletje in je močno prepletena z ideologijo. Če se vzame nekemu predmetu zgolj ime »vzgoja«, to še nič ne pomeni, je prepričan psihoanalitik mag. Roman Vodeb. Če pa se spremeni kurikulum in če učitelji že v učno pripravo vtkejo druge cilje, je to druga stvar. »Sprememba paradigme se lahko začne s spremembo imena.«
Razvojni psihologinji dr. Ljubici Marjanovič Umek se preimenovanje predmetov ne zdi sporno. Včasih so veljali za vzgojne predmete in so učence pri njih tudi drugače (opisno) ocenjevali. Odkar poznamo številčno ocenjevanje tudi pri teh predmetih, so pravzaprav izenačeni s preostalimi, zato so nova imena primerna. Tudi v tujini po njenih besedah predmete redko poimenujejo z besedo vzgoja, pogosteje jim na primer rečejo likovna umetnost, glasbena umetnost, šport in podobno.
Sicer ima vsak predmet po mnenju Vodeba vzgojne učinke ne glede na svoje ime. »Zame je problematično to, da si državni ideologi jemljejo pravico in indoktrinirajo naše otroke natančno z eno (športno, telesno, kulturno) ideologijo, ki so si jo oni izbrali. Otroci niso državna last, pač pa so na neki način prej 'last' staršev.« Šola je vselej tudi vzgojna institucija, pa če to hoče ali ne, dodaja. Predmeti imajo spontane vzgojne učinke. »Najbolj vzgojen je v resnici prikriti kurikulum. Problem je, če država prek svojega ideološkega aparata, torej šole, skrbno načrtovano spreminja miselnost ljudi ali pa če to po tihem pričakuje.« Dandanes sicer starši, ki naj bi vzgajali, svoje naloge pogosto ne opravijo uspešno. Takrat pa šola vendarle ne more kar tako popraviti njihovih vzgojnih zdrsov. A Vodeb verjame, da »želijo državni ideologi normalnost v (bodočih) odraslih ljudeh doseči ravno s pomočjo (pre)vzgojnih šolskih predmetov.«