Dvesto delegatov je na tajnih volitvah za vodstvo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) izvolilo novega-starega predsednika. »Preverjeni kader«, 64-letni Semolič, ki je za to mesto kandidiral edini, bo na položaju, na katerem je že od osamosvojitvenega leta 1991, ostal še pet let. Sindikat se pod njegovim dolgoletnim vodstvom danes sooča s številnimi težavami, od očitkov o spolitiziranosti do usihajočega članstva prek dejstva, da ljudje v splošnem vse manj zaupajo v sindikate.
Kandidaturo za svoj šesti mandat zapored je Semolič napovedal konec letošnjega aprila in to kljub temu da naj bi svojim bližnjim sodelavcem že večkrat dejal, da se namerava upokojiti takoj, ko za to izpolni pogoje. Kot najmočnejšo potencialno protikandidatko se je v zadnjih mesecih omenjalo Lidijo Jerkič, predsednico Sindikata kovinske in elektro industrije (SKEI). Da se ta ne bo odločila za kandidaturo, je dala slutiti njena izjava aprila, da bi proti Semoliču »zelo nerada« kandidirala. Dodajmo, da je bil za sekretarja sindikata včeraj vnovič izvoljen Milan Utroša.
Kriza slovenskega sindikalizma
ZSSS ima po lastnih navedbah več kot 300.000 članov tako iz zasebnega kot iz javnega sektorja. Podatki Inštituta za družbene vede kažejo drugačno sliko: če pogledamo dve najmočnejši konfederaciji pri nas, se lahko Semoličev ZSSS »pohvali« s približno 155.000 člani, Konfederacija sindikatov javnega sektorja pod vodstvom Branimirja Štruklja naj bi jih štela med 60.000 in 70.000 (po uradnih podatkih jih je 73.000). Podatki taistega inštituta pa tudi kažejo, da so sindikati v letih od leta 2003 do 2008 izgubili kar tretjino članstva, stopnja sindikaliziranosti je od leta 1991 upadla s skoraj 70 na 26 odstotkov.
Kot je razvidno iz priloženega grafa, se nezaupanje v sindikate vse od leta 2006 povečuje, višek je doživelo novembra 2009. Morda zaradi spontanega upora delavcev Gorenja sredi septembra 2009. Delavci so takrat povedali, da predstavniki sindikata ne uživajo njihovega zaupanja, tudi Semoliča so ob prihodu v tovarno sprejeli z žvižgi. Da sindikatom v teh časih zmanjkuje kisika, morda pričajo tudi dogodki ob precej mlačnih demonstracijah sredi novembra. Na njih so sindikalisti izrazili nestrinjanje z vladnim načrtom reševanja krize, po podatkih (sindikalnih) organizatorjev je bilo na Kongresnem trgu 30.000 ljudi. Že nekaj ur kasneje je »državljansko« štetje s pomočjo računalnika in visokoresolucijske fotografije pokazalo, da je bilo na protestu največ 8000 ljudi.
Nekaj dni kasneje so se namreč v večjih mestih po Sloveniji začeli precej bolj množični spontani protesti. Vetru »spontanosti« so se sindikati očitno želeli pridružiti na prihajajoči »vseslovenski ljudski vstaji« 21. decembra; prav ta dan so sindikalisti namreč sprva omenjali kot možnega za izvedbo splošne stavke. A so si premislili in kot datum splošne stavke določili konec januarja s pojasnilom, da za pripravo potrebujejo več časa. So pa udeleženci včerajšnjega kongresa ZSSS podprli zahteve protestnikov po Sloveniji in obenem svoje člane pozval k udeležbi v »vstaji« 21. decembra.
Politika v zakon ne bo posegala
Kljub vse manjšemu zaupanju javnosti v sindikate in hudim kritikam, ki letijo na njihov račun, pa oblast, vsaj za zdaj, še ne namerava ukrepati. Zakon o reprezentativnosti sindikatov, ki urejuje področje sindikatov, je bil sprejet dve leti po Semoličevi prvi izvolitvi, tj. 1993. Odtlej je nespremenjen. Na ministrstvu za delo, ki je zadolženo za pripravo in izvajanje tega zakona, so nam pojasnili, da sprememb ne načrtujejo. Prav tako nam o tem, ali vidijo težave in ali bi morebiti predlagali oziroma podprli spremembe zastarelega zakona, niso odgovorili v dveh največjih vladnih strankah, SDS Janeza Janše in Državljanski listi Gregorja Viranta.
