Ob ugotovitvah o preskakovanju čakalnih vrst se s poročilom komisije za preprečevanje korupcije (KPK) o Ortopedski bolnišnici Valdoltra zastavljajo tudi dvomi, ali so bile opravljene operacije res vedno potrebne. V mnogih primerih so v dokumentaciji namreč manjkali izvidi iz samoplačniških ambulant, ki bi to dokazovali. Pomisleki, da ponekod ljudi na ortopedske operacije uvrščajo takrat, ko jih morda še ne potrebujejo, so prišli na dan že ob preiskavi Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) v zdravstvu, za zdaj pa jih ne raziskuje nihče.
Ob kupu neodgovorjenih vprašanj bi bil vsaj toliko kot že napovedan finančni in upravni nadzor, za katerega so se ob ugotovitvah KPK odločili na Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) in ministrstvu za zdravje, smiseln tudi nadzor stroke. A na zdravniški zbornici, ki je zanj pristojna, še niso dobili pobude ministrstva za zdravje za izredni strokovni nadzor. Tudi nasploh so v zadnjem času čakalne dobe v zdravstvu predvsem spremljali – in še pri tem uradni podatki glede na ugotovitve KPK niso nujno točni, uvajanje reda pri seznamih čakajočih pa je vidno zastalo.
Pričakovanja so včasih večja od resničnih potreb
V KPK poudarjajo, da upravičenosti oziroma neupravičenosti opravljenih operacij sicer niso ugotavljali, izvidi pa so manjkali pri tistih pacientih, ki so bili pregledani v »zunanjih« samoplačniških ambulantah.
»Bolj kot je sistem nepregleden, bolj se opravljene operacije približujejo pričakovanjem bolnikov namesto realnim potrebam. Če bolniki na operacijo prihajajo prezgodaj, je to zelo pereč problem,« pa ugotavlja nekdanji minister za zdravje Dorijan Marušič. Tovrstni dvomi pa se v Sloveniji ne pojavljajo prvič. Operacije sive mrene so pred časom prav tako spremljale dolge čakalne dobe, v nekem trenutku pa je število uvrščenih na čakalne sezname začelo preraščati razumne meje. »Po prvih letih odpravljanja čakalnih dob pri sivi mreni smo prišli na to, da bi v Sloveniji potrebovali 24.000, 25.000 operacij. Glede na število prebivalcev je to več kot v marsikateri evropski državi, zato smo se lotili pregledovanja čakalnih seznamov. Poleg tega smo stroko poprosili, naj napiše kriterije, kdaj naj se opravi operacija,« je pojasnil Marušič.
Ob tako imenovanih načrtovanih posegih, kjer ne gre za nujne primere, bi morala stroka po njegovem določiti čim bolj oprijemljiva merila, ki bi veljala za celotno državo. Svoje pa morajo opraviti tudi institucije, ki imajo možnost nadzora v zdravstvu. V Marušičevem ministrskem mandatu so sprejeli pravilnik o najdaljših dopustnih čakalnih dobah in niz ukrepov za urejanje čakalnih seznamov; zdaj se sprašuje, ali je to področje še med prioritetami. Ugotavljanje odklonov, s katerimi bi se morale ukvarjati institucije v zdravstvu, na primer zdravstveni inšpektorat, so namreč začele prevzemati zunanje inštitucije, kot je protikorupcijska komisija. V bolnišnici Valdoltra so bili do ugotovitev komisije sicer skeptični, vršilec dolžnosti direktorja Radoslav Marčan pa jih je ocenil kot »marsikje nepravilne in zavajajoče«.
Kot smo poročali že ob preiskavi NPU, se število ortopedskih operacij kolka v Sloveniji opazno povečuje. Še pred nekaj leti je bilo v okviru prospektivnega programa za skrajševanje čakalnih dob operiranih okoli 3100 bolnikov na leto, potem pa se je število začelo približevati 4000 operacijam. Kljub temu je število čakajočih ostalo visoko; ob uvajanju podrobnejšega spremljanja čakalnih dob septembra 2010 je na operacijo kolka čakalo 3540 bolnikov, leta 2011 je bilo čakajočih 2208, leto zatem 2448 bolnikov, lani pa 2557 bolnikov.
Operacija ni vedno najboljša odločitev
Predsednik Zdravniške zbornice prim. Andrej Možina ugotavlja, da je lahko pretirano ali prezgodnje zdravljenje resen problem v zdravstvu. Tudi sam je kot ginekolog v UKC Ljubljana naletel na bolnice, ki so želele čim prejšnjo operacijo, čeprav to morda ni bila najboljša možnost. Spominja se na primer pacientke z majhnimi miomi (benignimi tvorbami na mišičnem tkivu maternice, op.p.), ki je pričakovala operacijo, a ji niso ustregli. »Ocenili smo, da bi bile morebitne koristi manjše od tveganja. Čez nekaj časa se je izkazalo, da so jo v drugi bolnišnici kljub temu operirali.« Da se to ne bi dogajalo, bi morali po njegovem v prvi vrsti skrbeti predstojniki na bolnišničnih oddelkih in vodstva bolnišnic.
»Skrbi me, koliko je na čakalnih seznamih ljudi, ki so potencialni kandidati za operacijo, a je še ne potrebujejo. Bolnik z začetno artrozo na primer morda še 15 let ne bi potreboval operacije. Notranji bolnišnični mehanizmi nadzora so očitno popustili, res pa je pretirano zdravljenje in prezgodnje uvrščanje na operacije znana praksa po vsem svetu,« ugotavlja generalni direktor ZZZS Samo Fakin. Njihov nadzor ortopedskih oddelkov v Sloveniji tega sicer ne bo posebej raziskoval, saj je predvsem finančne narave, bodo pa o morebitnih indicih, ki bi kazali na prenagljeno uvrščanje na čakalne sezname, obvestili zdravniško zbornico. »Od etične komisije zbornice pa že zdaj pričakujem, da bo obravnavala zdravnike, ki so omogočili preskakovanje čakalnih vrst,« je pristavil Fakin.