Simona Bergoč, vodja Službe za slovenski jezik, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
Ali prav se piše kaša in koliko bo to stalo
Novinarka Ranka Ivelja se v članku z naslovom Ali prav se piše kaša in koliko bo to stalo (Dnevnik, 14. oktober 2013) sklicuje na neimenovani vir, ki »potihoma dodaja«, da sem članica vplivnega lobija s strokovno-finančnimi interesi, ki naj bi javna sredstva prelival v zasebne žepe. Ob tem pa ne navede ne vira teh ugotovitev ne dokazov za to trditev. Svoje delo opravljam strokovno in neodvisno, zato odločno zanikam resničnost namigovanj o svojem sodelovanju v kakršnemkoli lobiju. Naj pojasnim svojo vlogo v tej slovarski zgodbi. Kot vodja Službe za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo sem bila zadolžena za koordinacijo priprave Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018. Besedilo sta v dolgotrajnem postopku pripravljali dve strokovni skupini (15 zunanjih strokovnjakov, trije tudi z Inštituta za slovenski jezik), doživelo je temeljito interno preverbo, proučili in v največji možni meri smo vključili 45 odzivov iz javne razprave, sledilo je naporno medresorsko usklajevanje, nazadnje je besedilo po nekaj sprejetih amandmajih potrdil državni zbor, in sicer brez glasu proti. Svoje zadolžitve si prizadevam opravljati profesionalno in etično, poleg tega sem ves čas zavezana načelom vključevanja in kooperativnosti. Tako sta pred kratkim na ministrstvu za kulturo, izhajajoč iz resolucije, pričeli delovati dve delovni skupini, ki bosta pripravili akcijska načrta (izvedbena dokumenta) resolucije za jezikovno izobraževanje in jezikovno opremljenost. V obeh skupinah delujeta tudi po dva člana z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Kot strokovna služba ministrstva za kulturo, ki je v resoluciji navedeno kot eden od nosilcev (financerjev) poglavja o slovarjih, smo dolžni storiti vse, kar je v naši moči, da bi resolucijske ukrepe uresničili. Prizadevanje za uresničevanje resolucije torej ni naša dobra volja, pač pa dolžnost. Od pomladi smo izvedli že veliko aktivnosti, da bi od obeh skupin slovaropiscev pridobili strokovno usklajena metodološka izhodišča za izdelavo novega slovarja. V svoje pobude smo vselej vključevali tako predstavnike Inštituta za slovenski jezik kot tri strokovnjake, ki so pripravili osnutek novega slovarja. A zdi se, da se od iskrenega skupnega predloga na žalost vedno bolj oddaljujemo. Odgovornost do uporabnikov jezika bi morala biti naša skupna prioriteta; z diskreditacijami, širjenjem neresnic ter žaljivimi obdolžitvami obstaja velika bojazen, da se nam bo zgodila še ena resolucija v predalu.