Franc D. je svoje vozniško dovoljenje za avtomobil moral podaljšati, ko je pred dvema letoma dopolnil 80 let. Pri zdravniku in psihologu je vse teste opravil, a sam opaža, da ne vozi več tako sproščeno, kot je včasih. Ponoči slabše vidi, zato se na pot poda podnevi. Tudi avtocest se izogiba – raje se vozi po vzporednih magistralnih in regionalnih cestah, kot se je, ko avtocest še ni bilo. Strah ga je tudi, da bi se nenadoma znašel na napačni strani avtoceste. Nekaj podobnega se mu je pred nekaj leti namreč zgodilo na krožnem križišču v domačem kraju. Preuredili so ga, ko je bil na počitnicah. Ko je nepripravljen zapeljal vanj, je zavil levo, kot je bil vajen, ko je bilo križišče še običajno. Na srečo se je njegova napaka končala brez posledic, razen Francovega dodatnega strahu pred novostmi v prometu.
Tudi vožnja 78-letnice po napačni strani štajerske avtoceste se je pred nedavnim končala brez posledic. Strah zbujajoče pa je bilo njeno nezavedanje o početju: bila je prepričana, da vozi v pravo smer – po regionalki, nadaljnjo vožnjo v napačno smer so ji preprečili šele policisti. Ti so lani našteli kar 14 primerov vožnje v nasprotno smer na avtocesti. Podatka, v katero starostno skupino so spadali vozniki, nimajo. So pa starejši vozniki od 64 let povzročili približno 13 odstotkov vseh prometnih nesreč, najpogosteje zaradi nepravilnega premikanja z vozilom in neupoštevanja pravil o prednosti, pravijo na Generalni policijski upravi.
Starostno mejo so spustili
Da so fizično in psihično še sposobni sesti za volan, morajo tisti, ki imajo stara vozniška dovoljenja, dokazovati šele pri 80 letih, tisti, ki imajo novejša, pa pri 70. Nižjo starostno mejo je od naše države zahtevala evropska direktiva. Naši sogovorniki sicer ugotavljajo, da so na splošno dandanes ljudje pri 80 letih še zelo zdravi in vitalni, medtem ko lahko najdemo tudi 60-letnike, ki ne bi več smeli sesti za volan, zato se jim veljavna ureditev zdi ustrezna.
Označiti starejše voznike kot slabše ali nevarnejše od ostalih je stigmatiziranje, ki si ga ne zaslužijo, opozarja dr. Božidar Voljč iz Inštituta za gerontologijo Antona Trstenjaka. Podrobnejših raziskav ali podatkov, koliko nesreč na 1000 voznikov povzročijo vozniki po starostnih skupinah, ni. Bi morali biti pa osebni zdravniki, zdravniki medicine dela ter psihologi, ki ocenjujejo njihove sposobnosti po preteku veljavnosti dovoljenja, izjemno pozorni na to, komu še dovolijo na cesto, je prepričan. Dvigniti bi bilo treba tudi socialno kulturo voznikov, ki so do sebe izjemno nekritični, svoje pa naredijo tudi pomanjkljivi postopki: »Ko vozniški izpit opravljamo, do potankosti poznamo vsa pravila vožnje. Nihče pa nam ne svetuje, v kakšnih primerih bi morali prenehati voziti.«
Včasih se starejši že pred potekom vozniškega dovoljenja zavedo svojih pomanjkljivih vozniških sposobnosti. A kako bi jih pravočasno nadoknadili, preden se jim dogodi nesreča, se sprašujejo po vsej Evropi, pravi mag. Andrej Justinek iz Agencije za varnost v cestnem prometu. Izpopolnjevanja pri določeni starosti v nobeni evropski državi niso obvezna. Tista, ki jih pripravljajo na agenciji, so brezplačna, a vsako leto se jih udeleži manj ljudi. Predlani jih je prišlo okoli tisoč, letos precej manj, prihodnje leto pa pričakujejo še večji upad.
»Starejših voznikov je vse več, zato bi bilo dobro, da bi se jim bolj posvetili,« pravi Justinek. Znižanje starostne meje, pri kateri je treba dokazovati psihične in fizične sposobnosti za podaljšanje veljavnosti vozniškega izpita, pa po njegovem ni smiselno.
Svojci so v veliko pomoč
Okoli 90 odstotkom starostnikov, ki pri 80 letih želijo podaljšati vozniško dovoljenje, to odobrijo, pravi specialistka medicine dela, prometa in športa v zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca v Mariboru dr. Maja Rebernik Vele. »Tisti, ki se ne čutijo več sposobni voziti, sploh ne pridejo k nam.« Tisti, ki jih zavrnejo, imajo največkrat težave z vidom ali pa jih zdravnica pošlje k psihologu, ki preveri njihove psihične sposobnosti. Ta odkrije tudi prve znake demence ali drugih bolezni, ki bi lahko ogrozile voznikovo varnost na cesti. »Velikokrat starejše spremljajo tudi sorodniki. Glavni pokazatelj, kaj menijo o njihovem načinu vožnje, je vprašanje, ali bi dedku ali babici zaupali, da prevaža njihovega otroka,« pravi tamkajšnji specialist klinične medicine dr. Zoran Zeljić. »Nekateri se celo oddahnejo, ko povemo, da vozniškega izpita starejšemu svojcu ne smemo podaljšati.«
Na izjemno vlogo svojcev opozarja tudi Justinek. Ne le pri zaskrbljenosti za varnost starejšega sorodnika, pač pa tudi zato, ker mu ti lahko pomagajo do večje samokritičnosti. »Starejši človek lahko ostane odrezan od sveta, če ostane brez vozniškega dovoljenja. Če mu sorodniki ponudijo podporo, češ da ga bodo odpeljali, kadar bo prevoz želel ali potreboval, se bo morda bolj trezno soočil s težavami, ki jih je opazil med vožnjo,« pravi Justinek.
Marsikateremu starostniku pa vozniško dovoljenje podaljšajo z omejitvami: »Na primer, da sme z avtom največ 20 kilometrov od doma, da sme voziti največ 60 kilometrov na uro in da sme voziti le podnevi,« Rebernik-Veletova opisuje najpogostejše omejitve. Večjo varnost na cestah pa bi dosegli tudi, če bi starejši vozniki svoje vozniške pomanjkljivosti nadoknadili. Tega ne storijo, ker se bojijo, da bo njihovo neznanje nekje zabeleženo in da jim zato vozniškega dovoljenja ne bodo podaljšali, pravi Justinek in zagotavlja, da njihove bojazni niso utemeljene.
