Akademik Dolenc se je sodnim posledicam izmikal

Operacijo koordinirali s tajnico iz Virginije

Po Dnevnikovem razkritju, da se je priznani kirurg znašel v kazenski ovadbi zaradi domnevno goljufivega vpisa zemljiškega dolga, je Dolenc to sicer potrdil, bil pa je skrivnosten o okoliščinah »izraelske zgodbe«. V soboto pa se je razgovoril za sobotni prilogi časopisnih edicij Dnevnika in Dela. V bran se mu postavljajo tudi ugledni pravniki. A sodne odločitve tako slovenskih kot predvsem izraelskih sodišč, ki smo jih včeraj pridobili od slovenskega vrhovnega sodišča, Dolenca prikazujejo vse prej kot v luči nedolžne žrtve, ki so ga Izraelci pretentali v nekakšni teoriji zarote.

Njegov bolnik Eliyahu Mesika, ki je po operaciji možganskega tumorja postal invalid, se je na cenjenega slovenskega nevrokirurga obrnil s pomočjo rabina v Izraelu. Dogovorili so se za operacijo, Mesika pa je prek rabina pred operacijo nakazal 24.000 ameriških dolarjev UKC Ljubljana. Plačilo je koordiniral z Dolenčevo tajnico s pisarno v ameriški zvezni državi Virginia. Na koncu je račun Mesiki izdal ljubljanski klinični center, vendar pa je bil na njem zapisan le znesek 20.000 ameriških dolarjev. »Zato obstaja verjetnost, da razlika predstavlja dobiček toženca za izvedbo operacije,« je v sodbi med drugim zapisala izraelska sodnica.

Večletno izogibanje sojenju

Izraelska sodnica je Dolenca v sodbi tudi okrcala, da se je na vse pretege izogibal sojenju. »Podaljšala sem ves tek dogodkov, saj se ne zgodi pogosto, da se od sodišča zahteva izdaja sodbe o tožbi, v katerih je strokovnjak svetovnega imena na področju nevrokirurgije tožen zaradi zdravniške malomarnosti, ne da bi ta predstavil svojo obrambo. Tako je kljub številnim priložnostim, ki so tožencu bile dane, in ponovnim poskusom ugoditi mu glede zaslišanja prič toženec ne glede na vse navedeno na vse možne načine poskušal preprečiti obravnavo in jo preložiti, kar je povzročilo veliko obžalovanja in dolgotrajno zavlačevanje postopkov. V teh okoliščinah mi ni preostalo drugega, kot da razsodim na podlagi vloženega dokaznega gradiva,« je leta 2005 v sodbo zapisala sodnica Anat Baron. V sodbi leta 2005 je izraelsko sodišče odločilo, da je Dolenc odgovoren za poškodbe bolnika, sodba z datumom iz leta 2006 pa je določila še znesek odškodnine (tedaj okoli 2,3 milijona evrov).

Da je imel dr. Vinko Dolenc veliko možnosti za obrambo, ki se ji je izogibal (Mesika je prve postopke sprožil leta 1995), je v sodbi tudi podrobneje opisano. Njegov zastopnik je najprej zahteval, da se slovenske priče zaslišijo v Sloveniji, posnetki pa se priložijo kot dokaz v spis, tako pa si je želel biti zaslišan tudi Dolenc, »ker nima interesa prispeti v Izrael zaradi strahu, da bi bil izpostavljen vročitvi dodatne tožbe tretje osebe, kot se mu je zgodilo v predmetni zadevi«.

Na koncu preklical pooblastilo odvetniku

Izraelsko sodišče mu je kasneje ugodilo, da lahko njega in kogar koli iz zdravniške ekipe zaslišijo prek videokonference, pri čemer so lahko vsi zaslišani kjer koli zunaj Izraela. A takrat si je Dolenc premislil in izraelsko sodišče zaprosil, da ga zaslišijo pred slovenskim sodiščem. Izraelsko sodišče je odločilo, da je zaslišanje prek videokonference najbolj uravnotežena rešitev, na kar se je Dolenc pritožil še na tamkajšnje vrhovno sodišče.

Prvostopenjsko sodišče mu je ugodilo, da se obravnava razpiše šele po odločitvi vrhovnih sodnikov in se za zdaj obravnavajo le dokazi glede tujega prava, vendar tudi Dolenčeva »priča za slovenski zakon« ni želela na sojenje – zaradi varnostne situacije v Izraelu. Medtem je izraelsko vrhovno sodišče prikimalo prvostopenjskemu sodišču glede videokonference, Dolenc je pisal nove prošnje sodišču, nazadnje, leta 2004 pa je preklical pooblastilo svojemu izraelskemu odvetniku in dopisal, da si sploh ne želi izraelskega odvetnika. Tako so nad Dolenčevimi manevri na sodišču na koncu obupali in razpisali obravnavo, na katero z Dolenčeve strani ni prišel nihče.

Okrajno sodišče bo terjalo, ustavno presojalo

Sodnica je nato izrekla sodbo le na podlagi dokaznega gradiva v spisu in mu prisodila odškodnino dobrih 11 milijonov izraelskih novih šeklov (2,3 milijona evrov). V ta znesek je izraelsko sodišče vštelo tako izgubo preteklega in prihodnjega dohodka, pretekle in prihodnje stroške za oskrbo in pomoč, stroške za potne stroške in stroške mobilnosti, stroške za preureditev stanovanja, stroške za medicinsko opremo in terapije, ter odškodnino za bolečino in trpljenje.

Sodišče se je oprlo tudi na strokovno mnenje izvedenca in pričevanja bratov Mesike, ter zavzelo stališče o vzročni povezavi neizvršitve CT-pregleda po operaciji (Dolenc razlaga, da je skrb za paciente po operaciji delo anestezistov, ter da bi zato Mesika moral preganjati ljubljanski klinični center, ne pa njega) in kasnejšimi zapleti.

Sodba je v Izraelu postala pravnomočna, enako pa je z odločitvijo sodišč v Sloveniji (tudi vrhovnega), ki so izraelsko sodbo priznala. Dolenc se je nazadnje zato obrnil še na ustavno sodišče, ki bo moralo najprej odločiti, ali bodo njegov primer sploh obravnavali. Priznani kirurg sicer pravi, da ima čisto vest, da krivda za zaplet ni na njegovi strani, ter da se v Izraelu ni imel možnosti za pošteno sojenje in dokazovanje svoje nedolžnosti. Na pomoč so mu priskočili tudi ugledni slovenski pravniki z inštituta za primerjalno pravo, ki pa so bili neuspešni že pri dopolnitvi pritožbe na vrhovno sodišče. Svoje mnenje so na slovensko vrhovno sodišče, ki je v celoti pritrdilo odločitvi prvostopenjskega sodišča, da izraelska sodba v Sloveniji velja, poslali prepozno.

Z izterjavo premoženja, ki ga akademik Vinko Dolenc ni zaščitil z zemljiškim dolgom, se zdaj ukvarja ljubljansko okrajno sodišče. »Sodišče je prejelo omenjeni predlog za izvršbo, vendar o njem še ni odločilo, zaradi sodnih počitnic pa tudi sicer ne bo vročen strankam pred 15. avgustom,« so nam pojasnili na okrajnem sodišču.